Nov dan je prinesel novih šest bandov. Sicer je bil tudi drugi dan programsko močan, a glede na navdušenje po prvem dnevu sem vedel, da ga bo težko preseči.

Program drugega dne:

15.30 vrata
16.45–17.35 Coscradh
18.00–18.50 Faustcoven
19.15–20.05 Weathered Crest
20.30–21.20 Beyond Man
21.50–22.50 Khold
23.15–00.15 Aura Noir

Coscradh na festivalu Celebrare Noctem Fest 2024
Coscradh prihajajo iz Irske in so stari že skoraj deset let. Čeprav so začeli izdajati glasbo kar hitro po ustanovitvi, danes njihova diskografija šteje komaj en celovečerec, in sicer Nahanagan Stadial, temu ob boku pa stojijo dva EP-ja, demo in kompilacija. Kvartet proizvaja hiter death- in speedmetalsko obarvan black metal, starošolski pristop pa band začini okrašen z živalskimi kostmi in lobanjami okoli vratu. Brezbrižen oziroma »fuck off« odnos je band izkazal med izpadom ene kitare, ki ga ni ustavil, temveč dodatno podžgal. Hiter black metal je pevec podkrepil z energičnim performansom, ki pa zagotovo ni bil v celoti vnaprej naštudiran, saj je ob tem skoraj podrl bobne za seboj.

Faustcoven na festivalu Celebrare Noctem Fest 2024
Faustcoven so drugi dan spadali med bande, ki jih je predhodno ujel moj metalski radar. Zaradi omejenega časa priprav sem uspel vreči uho samo na prvenec The Halo of Burning Wings in Hellfire and Funeral Bells. To je bilo dovolj, da sem vedel, da je band, pri katerem v glavnem za vse skrbi Gunnar Hansen, presedlal z umazanega doomish black metala na blackish doom metal (glavna naveza z black metalom je ohranjena s harsh vokalom). V sproščeni opravi je pet glasbenikov zasedlo svoje mesto, s tremi komadi se je band dotaknil prvenca, dva od tega smo slišali že kar na začetku, preostali del seta pa je bil posvečen novejšim, počasnejšim in mirnejšim vižam, ki so predstavljale nekakšno kombinacijo med Deep Purple in Black Sabbath. »Odlično, pravite?« Bi bilo, če ne bi bilo tehničnih težav, ki so nagajale v slogu »Bog je dal in Bog je vzel«, tako da je bila kitara enkrat bolj, drugič manj slišna. Tehnične težave pa niso nagajale samo nam publiki, temveč tudi posameznim članom banda, ki se očitno niso vedno dovolj dobro slišali in tako nemalokrat igrali drug mimo drugega. Repetitivnost iz hiše Faustcoven tako ni prišla do najboljšega izraza.

Weathered Crest na festivalu Celebrare Noctem Fest 2024
Avstrijski Weathered Crest so zadnji trenutek vskočili namesto nemških Chaos Invocation. Za ogled njihovega koncerta sem se pred oder postavil povsem »nepripravljen« in brez pričakovanj. Njihov nastop me ni niti razočaral niti navdušil. Mlada zasedba, ki ima za seboj tri izdaje, in sicer dva EP-ja ter dolgometražec Blossoming of the Paths, me je s svojo umazanostjo mestoma spominjala na Gorgoroth, za popestritev so poskrbeli clean vokali in solaže, zaznaven pa je tudi bil groove moment.

Beyond Man na festivalu Celebrare Noctem Fest 2024
Po avstrijskem intermezzu so vajeti znova prevzele norveške barve. Beyond Man sestavljajo štirje možakarji, med katerimi je zagotovo najslavnejši vokalist in basist W., ki je med drugim aktiven tudi v Behexen, Dark Sonority, Darvaza, Fides Inversa, Mare, Night Shall Drape Us, Ritual Death in Black Majesty (live). Seznam bi bil še daljši, če bi naštel še njegove nekdanje bande oziroma projekte, medtem ko moram na tem mestu med naštetimi izpostaviti ime Darvaza, saj bo zasedba igrala glavno vlogo na tretjem Mrtvaškem plesu marca drugo leto. A vrnimo se k bandu, ki je dejansko stal na odru. W. ni bil samo najslavnejši, bil je tudi najbolj »nor« člen nastopajoče četverice, saj je ves čas skakal sem in tja, se drl na publiko, nas »kaznoval« z ultra zlobnimi pogledi, dejansko podrl bobne ter na koncu vrgel baskitaro po tleh in zapustil oder. Ne morem reči, da me vse to dogajanje ni zabavalo, dejansko mi je šlo prav na smeh, tako da mi je bila posledično še glasba (beri: dokaj generičen norveški black metal) bolj všeč, kot bi mi sicer verjetno bila.

Khold na festivalu Celebrare Noctem Fest 2024
Po 21 letih sem si s Khold znova zrl iz oči v oči. Še drugo noč zapored sem imel čast in veselje, da pri delu spremljam glasbenike, kot so Sarke, Steinar in Gard a.k.a. Blodstrup, glasbenike torej, ki so del smetane norveške (black) metal scene. »Pa dobro no, pa saj so tudi oni samo ljudje!« Res je, zato se bom prenehal vesti kot fanboy in nadaljeval s koncertom. Medtem ko je glavnina banda svoje inštrumente pripravljala sama, je Gardovo kitaro pripravil Crowbel, ki je en dan prej stal z njim na odru v vlogi baskitarista, saj je Gard ostal v zaodrju, da nas ob začetku koncerta preseneti s celostnim corpse paintom – kot smo ga vajeni z naslovnic. Brez humorističnih vložkov znova ni šlo, a vendarle je bila v primerjavi s petkovim nastopom komunikacija s publiko oslabljena, kar pa je celotnemu nastopu tudi povsem ustrezalo, saj Khold delujejo bolj hladni in manj rokerski kot Tulus. Njihova glasba je zaradi dveh kitar bolj polna, bas ima manjšo vlogo, četudi je bil še zmeraj več kot dobro slišen oziroma prepoznaven. Band, ki je v začetku leta izdal osmi album Du dømmes til død, je tega predstavil s štirimi komadi, sicer pa dodobra predstavil lastne korenine (beri: stare komade). Med temi so me najbolj navdušili komadi s prvenca Masterpiss of Pain (vrhunec je predstavljal bis v obliki Nattpyre) in proti koncu zaigrani Phantom (doom metal po mojem okusu). Upam, da mi ne bo treba spet čakati 21 let, da bom band znova videl.

Aura Noir na festivalu Celebrare Noctem Fest 2024
Za band, ki naj bi bil pokopan, je ta precej živ. No, saj se ne pritožujem, samo povem. Zaradi Aggressorjeve poškodbe hrbtenice bi moral band zadnji koncert odigrati leta 2019 na avstrijskem Kaltenbachu, a ker si je ta vidno opomogel, sem lahko band letos v živo ujel že drugič. Zaradi časovne bližine obeh koncertov sem zmotno menil, da bo band odigral isto setlisto kot v Bergnu. Namesto tega so Aggressor, Apollyon in Blasphemer ponudili setlisto, ki je v kronološkem vrstnem redu obsegala komade z vseh albumov, medtem ko so plošček The Merciless zaigrali kar v celoti. Thrashersko obarvan black metal je poskrbel za zelo prvinsko in surovo izkušnjo, s katero se je festival zaključil na res odličen način.

In še moj kratek facit: šest bandov na dan in brez prekrivanj je povsem dovolj za en festivalski dan. Ker organizator za naslednje leto obljublja nekaj velikega, je torej verjetnost, da se drugo leto vrnem, velika. No, zdaj pa samo še držim pesti, da bodo napovedana meni všečna imena.