Imel sem več idej, kako pričeti pisati reportažo Death To All – ena je bila spomniti se na prvi prihod projekta 24. junija 2014 ter na drugi, ki se je zgodil 10. marca 2015. Potem je seveda tukaj klasični pristop z referenco na datum – torej, zadnji šolski dan. 

A čeprav sem učitelj, je veselje na zadnji šolski dan nekaj drugačnega kot tisto, ki ga pozna frocovje, zato sem izbral nekaj popolnoma drugačnega. In sicer izjavo, ki sem jo v torek na koncertu slišal velikokrat: »Pizda, si se postaral …«

Tako. To je izhodišče tokratne reportaže, ki pa se v svojem bistvu premeteno ukvarja s projektom Death To All, ki ga že dobro desetletje vodi utrjena postava svetovno znanih muzičistov, med katerimi so vsaj trije možakarji pomemben del svojih življenj preživeli kot soustvarjalci kultnih stvaritev, pod katere se je podpisal legendarni, a žal že pokojni Chuck Schuldiner. To so basist Steve DiGiorgio, bobnar Gene Hoglan ter kitarist Bobby Koelble. Chuckovo vlogo na kitari in kričanju pa že več kot dobro desetletje uteleša Max Phelps. Čeprav so odrsko aktivni več ali manj ves čas, ko niso zaposleni s svojimi matičnimi bandi/projekti, so se v naše kraje vrnili šele po enajstih letih. Kakorkoli že, čakanje se je izplačalo, o čemer bodo tekle besede v nadaljevanju. Najprej pa je treba nekaj vrstic posvetiti predskupini. 

Če so leta 2014 z DTA nastopali Gorguts, leta 2015 pa je šlo za enodnevni metal fest, na katerem so oder Kina Šiška zasedli Overkill, Sanctuary, Abysmal Dawn …, so bili tokratna predskupina mladeniči, ki ustvarjajo pod imenom Cryptic Shift. Gre za angleško zasedbo, ki prihaja iz Leedsa, njeni vsaj trije člani pa igrajo še v bendu Slimelord. Do prihoda v Ljubljano mi niso bili znani, pa čeprav gre za zelo dober band, ki domuje pri svetovno znani založbi Metal Blade. Trenutno promovirajo drugi album Overspace & Supertime, ki je izšel konec februarja letos, če pa se prav spomnim, so odigrali pet komadov v 45 minutah. Kar nam s preprosto matematiko da vedeti, da so CS nagnjeni k pisanju dolgih komadov. A ti komadi, čeprav dolgi, niso dolgočasni. CS bi namreč najlažje karakteriziral kot bitje, ki bi ga dobili, če bi v eno združili Death in Cynic, pri čemer pa bi se zavedali, da gre za band mladih mož, ki živi, diha in ustvarja v tretjem desetletju 21. stoletja. Skratka, nagnjeni so tudi k zelo hitrim bobnarskim vložkom. 

Komunikacija na odru jim ni bila močnejša stran, a to niti ni tako slabo, saj več povedo z glasbo. Dobro napolnjena dvorana Kina Šiška je zelo dobro sprejela band, ki je v izvedbi zelo natančen, v zvočni sliki zelo prepričljiv, hkrati pa nagnjen k čudoviti atmosferičnosti, ki jo dosežejo z dinamičnim menjavanjem metaliziranega in spiritualnega. Vsekakor so name in na marsikoga naredili izjemen vtis, tako da bom kmalu popravil napako in preveril, kako zvenijo tudi na studijskih posnetkih.

Setlista Cryptic Shift: Cosmic Dreams/Cryogenically Frozen/Hyperspace Topography/Hexagonal Eyes (Diverity Trepaphymphasyzm)/The Arctic Chasm.

OK, zdaj pa pridem k izhodiščni izjavi, zapisani v ležeči pisavi nekje na začetku te reportaže.

Koncert DTA je obiskalo ogromno ljudi – največ iz Slovenije, seveda pa ni manjkalo Hrvatov, Italijanov, Avstrijcev itd. In kot je zdaj še bolj očitno iz izjave, je bil EMŠO obiskovalcev in obiskovalk visok. Mladega življa je bilo »od oka« res malo, prevladovali smo tisti, ki smo mladi zdaj bolj po srcu. Da pa bi bila situacija še zanimivejša, je bil koncert DTA nekakšno snidenje ne samo z zapuščino Chucka Schuldinerja in pravzaprav vseh ljudi, ki so ustvarjali z njim, temveč snidenje z vsemi živimi ljudmi, med katerimi se mnogi nismo videli že kakšno desetletje. In dotična izjava je, kot bi bila zadeva dogovorjena, letela iz ust kar velikemu številu: »Pizda, si se postaral …«

Dostikrat – na srečo! – obložena še z izdatno dozo smeha in pristnimi objemi. Only objemajoči se čustveni metalci is real! A čeprav smo se postarali, se ena stvar ni – ljubezen do Death.

Iskreno rečeno, ko sem videl na obvestilu o dogodku, za katerega sem hvaležen Dirty Skunks in Earsplitter, da bodo DTA večer posvetili albumoma Spiritual Healing ter Symbolic, sem vedel, da je to večer, ki ga ne gre zamuditi. A ko sem pred Kinom Šiška in nato v njem videl, koliko ljudi si je vzelo čas za ogled koncerta, sem videl in vedel, da nisem edini ter kakšno moč še danes ima Chuckova glasba.

»Let the metal flow« je bila ena Chuckovih »trademark« izjav in metal je tekel (tako kot vlaga v zraku v obliki dežja ter švic po naši koži, da hektolitrov piva in podobnih pijač ne omenjam) tisti večer. V neizmerljivih količinah. 

Jasno pa je bilo, da so DTA številnim tako kot nekakšni Iron Maiden ali Metallica ali Slayer. Chuck bi bil v tem oziru več kot zadovoljen. Kar smo videli in slišali v dveh urah in še nekaj, je najhitreje in najlažje označiti kot najboljši nastop DTA pri nas. 

Po kratkem, z jazzovsko glasbo popestrenem uvodu, je oder najprej zasedel Gene Hoglan (mega aplavz in kričanje), nato Steve DiGiorgio (takisto glede aplavza in kričanja), nato pa še Bobby Koelble in Max Phelps (tudi velik pozdrav s strani prisotnega metalskega življa). Po kratkem intru v obliki pesmi Infernal Death in pri čemer smo slišali, da bo zvok v Šiški božanski, so DTA udarili v tisti kultni začetek albuma Spiritual Healing, torej v pesem Living Monstrosity. In čeprav niso odigrali celotnega albuma, smo slišali kar veliko večino – poleg otvoritvene pesmi so odigrali še Altering the Future, Defensive Personalities, Within the Mind ter Spiritual Healing, vmes pa so ljudi navdušili še z ošvrkom na druge stvaritve – tu je bil del albuma Human v obliki pesmi Lack of Comprehension, del albuma Scream Bloody Gore v obliki Zombie Ritual, največje navdušenje pa je v prvem delu nastopa požel The Philosopher s kultnega albuma Individual Thought Patterns.

Jasno je bilo, da so DTA v vrhunski formi. Karkoli so igrali, je zvenelo več ali manj tako kot na plošči, s tem, da priznam, da mi ni bilo všeč, da je Hoglan Altering the Future »hoglaniziral« z nekakšnim progresivnim prijemom in malo uničil momentum. Kot je rekel glas za mano: »Altering the Future nimaš kej štrudlat. Tu je sam šus!« 
A to je v bistvu edinokrat v tej reportaži, da »ne jamram, ampak samo povem«. 

Treba je v veliki meri pohvaliti ljudi, ki so od začetka do konca tega dela koncerta noreli, peli in, kot na kakšnem Maiden koncertu, skandirali (»Chuck!«) ali pa bobnali po zraku, prstki so imitirali solaže ali bas linije, medtem ko je še ena stvar res fascinirala – folk je z glasom res glasno sledil solažam in melodijam. 

Kakšna atmosfera, mati božja!

A to je bila prva ura. Zares pa se nam je snelo, ko so se DTA posvetili celotnemu albumu Symbolic.

Če obstaja izjava, ki je globalna in večna, je: »A se spomniš, kje si bil, ko …?« in bi dodali »… si prvič slišal Symbolic od Death?« Iskreno, jaz se ne. A kdo sem jaz v množici prisotnih metalcev in metalk, ki so se – po odzivu sodeč – ne samo spomnili, kje so bili in kaj so počeli, temveč so se kar preselili v tisti trenutek. Ljudje so dobesedno jokali od sreče!

DTA so odigrali Symbolic v celoti v vrstnem redu, kot je na plošči, odziva pa se preprosto ne da opisati. Po domače: če vas ni bilo, vam je lahko samo prejebeno žal. Seveda je tukaj vsakdo slišal svoj simbolični favorit, a največji odziv je bil, si drznem zapisati, predvsem na Sacred Serenity ter Crystal Mountain, sledijo pa Symbolic, Empty Words ter Zero Tolerance.

Po krajši pavzi so že med precej utrujeno publiko DTA obiskali še album Sound of Perserverance s komadom Spirit Crusher, zaključili pa so s Pull the Plug. In nato smo se več kot ožeti odpravili ven iz dvorane.

Treba je pohvaliti tudi povezovanje programa, za kar je poskrbel Steve DiGiorgio (še zdaj mi res ni jasno, zakaj je Phelps med komadi tiho; ni »glih«, da je DiGiorgio obujal spomine na snemanje plat ali Chucka nasploh; pač, govoril je, kar mu je padlo na pamet), pri Phelpsu pohvalim sposobnost menjavanja med različnimi Chuckovimi vokalnimi niansami (zgodnje plate – growl, poznejše plate – kričanje), ne smem pa iti mimo lučkarja, ki je naše gore list – Jure Rubelj je spet dokazal, da ima oko in prste za obogatitev atmosfere z lučmi, in z razlogom ga hvalijo številni, tako tuji kot domači bandi.

Če zaključim: bili smo priča legendarnemu, neponovljivemu dogodku, ki je še enkrat dokazal, kakšno moč ter pomen imata Chuck Schuldiner in glasba zasedbe Death. Verjamem, da zveni klišejsko, a česa drugega ni moč zapisati.

Chuck bi bil zadovoljen, in to je vse, kar šteje!

Setlista Death To All: Infernal Death (intro)/Living Monstrosity/Defensive Personalities/Lack of Comprehension/Altering the Future/Zombie Ritual/Within the Mind/The Philosopher/Spiritual Healing//Symbolic/Zero Tolerance/Empty Words/Sacred Serenity/1,000 Eyes/Without Judgement/Crystal Mountain/Misanthrope/Perennial Quest//Spirit Crusher/Pull the Plug.