December je čas, ki ga ljudje, splošno generalizirano rečeno, doživljamo vsaj na dva načina: eni slavijo na polno, drugi komaj čakajo, da mine. Nekje med obema svetovoma je siva cona vmesnih stopenj počutja, ki verjetno izpade dinamično v dobrem in slabem pomenu. Potem se ta svet zakoplje v gosto in pogosto smrdljivo meglo, ki je iz klasičnih meteoroloških razlogov vztrajala in vztrajala.

Idealen čas za koncert zasedbe, ki tudi že od samega začetka pluje med svetovoma hardcora in metala. Integrity iz Clevelanda (Ohio, ZDA) obstajajo že od leta 1988, in če je takrat še ogromno HC bandov zvočno črpalo iz punka, besedilno pa širilo PMA oz. »positive mental attitude«, so Integrity bili eni redkih, ki so zveneli heavy, mračno in kaotično. 

Danes je bandov, ki zvenijo kot Integrity, precej, a Integrity, band, ki je svet zaznamoval predvsem s kultnima albumoma Systems Overload ter Those Who Fear Tomorrow ter s kultnim 10'' Humanity is the Devil, je samo eden. In ta je Ljubljano obiskal na izjemno meglen torkov večer, ki je sledil dnevu, ki pa je začuda dovolil soncu, da vsaj malo poboža prebivalstvo slovenske prestolnice. V Menzo pri koritu jih je pripeljala ekipa Dirty Skunks, nastopili pa so kar sami.

In to je bilo čisto OK. 

Ljudi ni bilo največ na svetu, a so bili tisti ta pravi, tako poslušalci glasbe kot tisti, ki so pod vplivom Integrity glasbeno sceno zaznamovali z lastno založbo, fanzinom ali pa kar z bandom. EMŠO se je gibal v coni nad 30 let, če ocenim tako »na uč«, super pa je bilo, da se je v ozadju vrtela predvsem death metal glasba. Suffocation, Death, Massacre ipd. za ogrevanje pred Integrity? Zakaj pa ne?!

Malo po 21. uri je oder zasedel kvartet, ki ga že od samega začetka vodi monolitna persona zloveščega videza Dwid Hellion. Pokrit z vojaško čepico, s sijočim nasmehom perfektnih belih zob, v vojaških kratkih hlačah in neki temni majici zasede center odra. Na njegovi levi strani stoji preklast basist z najboljšo »bundesliga« čupico, iz katere poganjajo zalizki, vredni pravega porno igralca iz 70-ih, obraz krasijo brki, oblečen je v majico z dolgimi rokavi zasedbe Tenebrae, pod pasom tesne jeans hlače, vse skupaj pa krasi črn bas v obliki »BC Rich warrior«. Na pevčevi desni je suh kitarist v belih vojaških hlačah, ne-vem-več-kateri majici, frišno oprana čupica skriva mlad obraz, v rokah nič kaj impozantna Fenderica, ki je videla mnogo odrov in prepotovala še več kilometrov. Za bobni človek kiklopske moči in postave – drža ni hrbtenici prijazna, na glavi italijanska čupica, obraz je poln bobnarskih frisov, roke in noge delujejo petkrat prevelike. Majica je slab češki bootleg od Earth Crisis, boben pred njim pa je minimalističen in enostaven.

Zakaj opisujem vse tole? Ker so Integrity danes utelešenje kaosa, ki ga predstavljajo od samega začetka. So himera tako v vizualni kot tudi v zvočni podobi in v nas udarijo z vso močjo – začetek je v bistvu test zvoka, riffi so enostavni, a heavy, boben je udaren in glasen, Dwidov krik je nečloveški. Ko po kakšni minuti ugotovijo, da je zvočno vse, kot mora biti, se začne pravi napad. 

Brez dosadnih nagovorov in žicanja publike, da stori mosh ali kaj podobnega, Integrity rušijo iz komada v komad. Zvok je masten in dober, publika, ki se ziblje v objemu tega kaosa, uživa. Nekateri dosežejo stopnjo popolnega transa, drugi podoživljajo tisto, kar so doživeli ob prvem stiku z bandom verjetno še prek kasete. Kolega ob meni pravi, da pogreša napad dveh kitar, sam pa se ne strinjam. Mater, kako dobro igrajo! Dwid predstavi svoj band in kitarista označi za diabolično inkarnacijo Eddieja Van Halena: mladostniško delujoč možakar ruši riffe, a kakšne solaže prihajajo izpod njegovih prstov – predstavljajte si riff Crowbar z groovom Madball, ki ga okrasi solaža á la Van Halen na način kot pri oldskul Metallici! In tako več ali manj pri vsakem komadu. Poleg tega v nas udarjajo rušilne baskitarske detonacije, ki jih »true metal warrior punk« okrepi še z bolnimi kriki. Zadaj bobnar praktično ne potrebuje ozvočenja, saj razbija na polno, igra pa hitro, počasi, noro. Vmes se že telesno ostareli Dwid bori sam s seboj – vidi in čuti se, da bi najraje skakal, kričal do krvavih pljuč, pljuval žolč in bes, a se mora kontrolirati, da bi lahko zdržal turnejo do konca. Intenzivnost njegovega pogleda je nečloveška!

Hvaležni smo jim, oni pa nam. Igrajo manj kot uro, a odigrajo dobrih 14 komadov, končajo pa (menda) s priredbo, ki zveni zelo »Neintegrity«. Setlista se najbolj osredotoči na material s Humanity …, Those … in Systems …, ki jih bodo Integrity znova izdali prek Relapse Records februarja naslednje leto. V spomin se mi najbolj usedeta predzadnja komada Those Who Fear Tomorrow in Jagged Visions of True Destiny, priredba na koncu je malce antiklimaktična, saj deluje brezvezno napram materialu od Integrity. Dotaknejo se tudi novejših albumov, celo splita s Skarhead, ki je nastal letos, a ves nastop je, po ponudbi pesmi sodeč, v celoti diskografsko lepo prepleten in kaže, česa vse je ta band sposoben. Zanimivo je tudi to, da vmes, kot že zapisano, ne govorijo, razen v dveh primerih in tišino običajno zapolni le kitarski »noise«.

Ura je 21.50, koncerta je konec. Odpravim se v meglo, kmalu sem doma. Mislim si: »V postelji bom ob normalni uri, a kaj, ko vem, da ne bom mogel zaspati, saj sem poln vtisov.« Motim se. 

A kljub temu velja, da drži – veliki dogodki nikoli ne trajajo predolgo, njihov učinek pa je brezčasen.

Integrity setlista: Vocal Test, Hollow, Psywarfare, Sarin, Devil Down, Taste My Sin, Incarnate 365, Abraxas Annihilation, Systems Overload ,Rise, Diseased Prey Within Casing, Harder They Fall, Those Who Fear Tomorrow, Jagged Visions of True Destiny, neznana priredba.