Moto današnjega dneva. »Kdor dela za dva, enemu kruh odžira.« Danes sem bil namreč prepuščen samemu sebi, saj sem pokrival celodnevno dogajanje tako kot tekstopisec kot tudi fotograf. Moto je dokaj v slogu trenutnega zeitgeista, ko pohlepnim lastnikom podjetij že prihaja v hlače ob mislih in branju fiktivnih Excelovih razpredelnic, koliko denarja bodo lahko dali več v žep, saj bo umetna inteligenca, ki ne potrebuje plačanih zdravstvenih in pokojninskih prispevkov kot tudi ne dopusta, plačane malice in potnih stroškov, delala ne le zastonj, ampak tudi dva- do petkrat hitreje od šibkih mesnatih primatov. Če že to ne bo popolnoma izvedljivo, bodo pa za isto plačilo zaposleni z uporabo umetne inteligence opravili nekajkrat več dela. Verjetno pa nihče ni pomislil, da ljudje nismo tako neumni, da bomo zastonj in brez lastne koristi dodatno polnili žepe privilegirancev. Jaz osebno zagotovo ne – če mi umetna inteligenca pospeši delo za trikrat, bom upočasnil svoje delo na eno tretjino, da ohranim kozmično ravnovesje. Žal mi danes tehnologija ni pomagala goljufati, saj se zaradi cenzure in etičnih smernic ni dalo natrenirati ChatGPT-ja, da bi imitiral moj slog pisanja. Tudi fotografiranje je še vedno v popolni oblasti mesa in krvi.

Na starošolski kapitalistični način sem odžiral kruh nekomu po sledečem sporedu:

12.20–12.50 Outrage
13.10–13.40 Vermocracy
14.00–14.30 Ebony Archways
14.50–15.30 Infernal Tenebra
15.50–16.30 Spasm
16.50–17.40 Baxaxaxa
18.00–18.50 Blutgott
19.10–20.00 Skyforger
20.20–21.20 Severe Torture
21.40–22.40 Horna
23.00–00.10 Vader
00.30–01.10 Daark

Infernal Tenebra na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

Moj delovni dan se je začel s peklensko temo, kar je približen slovenski prevod bandovega imena. Iskreno sem v osnovi mislil, da gre za neke vrste parazitsko infekcijo in pričakoval temu primerno metalsko orientacijo. Kljub napačnemu sklepanju o pomenu imena sem zadel žanr – čistokrvni death metal, ki jeziček na tehtnici previsi na brutalno stran. Power trio tipa Dying Fetus in prepričljiva odrska pojava. Basist, ki je tudi rjul v mikrofon, je bil vezni člen med skupino in publiko, kitarist se je z obrazom, hladnim kot špricer in občasnimi nasmeški, držal bolj svojih kitarskih dolžnosti, ki so me ob priložnostnih kitarskih arpeggiih in tehničnih solažah kar navdušile. Band je imel težjo nalogo z vzdrževanjem vzdušja kot Sennus ob isti uri včeraj, saj so igrali na tujem terenu (prišli so iz Hrvaške), nakazovale pa so se že posledice včerajšnjega ponočevanja in popivanja, kar se je poznalo na razredčeni publiki.

Spasm na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

S fotoaparatom in srbečim prstom na sprožilcu sem čakal na pričetek koncerta. Oko je merilo skozi objektiv, in ko se je na odru pojavil gol pevec z »Boratovo obleko«, ki je prekrivala le njegove družinske dragulje, in belo masko z nabreklim penisom namesto nosu, sem moral prav odmakniti fotoaparat, da sem se prepričal, če prav vidim. Nisem še za odstrel, prav sem videl! Od smeha se mi je tresla roka, kar mi je onemogočilo profesionalno slikanje. Taktično sem nameril objektiv na basista, ki je bil videti povsem politično korektno, pa čeprav zgoraj brez. Zanimivost banda je bila, da je basist z uporabo efektov ustvarjal kitari podoben zvok (podobno kot indie rock duo Royal Blood), kar je zadoščalo, da je band obstajal kot trojček za potrebe pornogrinda. Neslanih šal ni manjkalo, zato z njimi ne bom izgubljal časa. Govorilo se je o vseh trdih klasikah, kakšne stvari – zabavne, prijetne, neprijetne, moteče, nehigienske – se lahko počnejo z golim človeškim telesom, predvsem ženskim. Spasm so bili edina skupina, ki ji je uspelo prepričati publiko, da so zaplesali vlakec. Ni pa ji uspelo, da bi cenjene žene pokazale zizike.

Baxaxaxa na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

Prva zamenjava na sporedu. Ta časovni termin naj bi v osnovi pripadal cehovskim kolegom Afsky, ki so nastop prestavili na naslednji dan, a jim usoda vseeno ni namenila nastopa – več o tem v jutrišnji reportaži. Danes je torej oder pripadal nemškim Baxaxaxa, ki so vsaj toliko pozornosti kot glasbi sami namenili kostumografiji. Narobe obrnjeni križi, kultne obredne halje, rdeč pentagram in kakopak corpse paint. Posebnost skupine oziroma odgovor na vprašanje »Kaj loči Baxaxaxa od ostalih black metalcev?« se glasi: klaviaturist ter bolj raznolika in počasna ritem sekcija – neprestanim blast beatom so pozornost jemali za black metal relativno »groovy« bobni in priokus dooma. Ta interpretacija black metala je bila nedvomno zanimiva, čeprav priznam, da sem zadnja dva komada odsedel v backstageu ob golažu in debati o vseh stvareh, povezanih s kaltenbaškim festivalom.

Blutgott na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

Maškarada se je nadaljevala, vendar brez Satana in s fantazijo iz Dungeons & Dragons. Primerjava je na mestu, saj Blutgott ni zgolj metal band, ampak »način življenja«, saj obstaja poleg glasbe še cel fantazijski multiverzum z namiznimi igrami, figuricami, knjigami in podobnim. Demoni ali nekaj njim podobnega v spremstvu dveh kipov ogoljenih ženskih postav s plinskimi maskami na glavah na vsaki strani so pričeli s svojo interpretacijo death metala. Tudi platno v ozadju odra je bilo zelo barvito in podrobno, kar se mi je osebno zdelo neposrečeno, saj zaradi prekomernih podrobnostih na odru nič ni prišlo do izraza. Včasih je res manj več! Preigraval se je death metal melodične sorte, vizualno pa bi zasedbo postavil ob bok pred kratkim videnim Lordi in Warkings. Skupina se sicer sama opredeljuje kot »dark fantasy metal« in navaja Judas Priest, Slayer, AC/DC, Rammstein in Bolt Thrower kot glavne navdihe za svojo glasbo. Nekje na polovici seta je band snel maske in odigral do konca »v civilu«. Vzdušje je bilo zelo visoko, band je kljub rahlo »over the top« kičastemu poudarku na fantazijskih temah deloval avtentično in ob odhodu požel bučen aplavz. Circle piti so se vrteli tekom koncerta v upanju, da se predre astralni portal med dvema svetovoma, zabriše mejo med njima ter demone osvobodi iz globin pekla.

Skyforger na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

Ni dolgo tega, odkar sem (pasivno) spremljal debato o tem, kaj se je zgodilo s folk metalom. So vsi bandi odnehali? Je modna muha mimo? Nato sem prebral recenzijo pred kratkim izdanega studijskega albuma Skyforger po imenu Teikas. Temu v čast je bila sestavljena setlista, iz katere ne znam pravilno izgovoriti niti enega komada. Skyforger so bili edina skupina letošnjega festivala, ki se razvršča v eno izmed oblik folk metala, zato mi je zaradi elementa redkosti njen nastop ugajal. Tudi gorska atmosfera in prizorišče, obdano z drevesi, sta pripomogla k avtentičnosti izkušnje. Gospodje so prepevali tako v moderni kot starodavni latvijščini, za kateri so trdili, da tako kot oni počasi izumirata in je prav, da se zato ozavešča ljudi o obstoju teh jezikov, dokler se pač lahko. Bobnarski podest sta temu primerno krasila stavka »Nothing is forgotten« ter »Nothing will be forgotten«. Pred vsako pesmijo je band v angleščini razložil pomen in/ali zgodbo pesmi – o gospodarju hiše, kako mu je bilo treba nositi darove in opravljati žrtvovanje, da ne bi hiše doletela nesreča. O čarobnih in svetih gozdovih po Latviji, kjer so pogani častili bogove, in podobnem. Zgodovinsko lekcijo baltske države je spremljalo počasi zahajajoče sonce.

Severe Torture na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

Sonce je zašlo in na odru so se prižgale luči zelenih, rdečih, modrih in rumenih odtenkov, tako da so gradile občutek pričetka prvih nosilcev večera (osebno sicer nisem nikoli pomislil na to, ob kateri uri naj bi se začeli »ta glavni« bandi oziroma je »konec predskupin«). Nizozemski old school death metal, ki je ob soju zatemnjenih odrskih luči, hitri menjavi barv ter skozi rahlo opite oči piva videti na las podoben praočakom žanra Suffocation – plešasti pevec, dolgolasi blond basist in za kontrast vsaj en temnolasi kitarist, le Terrancea Hobbsa in njegov zaščitni dreadlock skullet stil si je težko predstavljati. Vizualna podobnost je z znanstveno točnostjo sovpadala z glasbo. Ker sem bil dvoživka in doživljal dogajanje skozi fotografski objektiv kot tudi skozi lastne oči, nisem bil, priznam, zbran pri sledenju točne setliste. Znanstveniki med bralstvom bodo pokimali Heisenbergovemu načelu nedoločnosti, da z meritvijo (fotografiranjem) spremeniš realnost oziroma jo drugače doživljaš. Kvantna mehanika je izjemna stvar! Mi je pa uspelo odložiti fotoaparat za dovolj časa, da sem prepoznal nekaj komadov. Večinoma je šlo za promocijo novega albuma iz lanskega leta, Torn from the Jaws of Death, s katerega smo slišali The Death of Everything, Christ Immersion, Torn from the Jaws of Death in morda še kakšnega. Zaključili so s Feces for Jesus s prvenca Feasting on Blood. Moshanje se je razvnelo v vse dimenzije, kot se za žanr spodobi. Kaltenbach je opravil nalogo z odliko!

Horna na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

Po intenzivnem skupinskem deathmetalskem rajanju je bil black metal, ki prisega na individualistično doživljanje glasbe, več kot dobrodošel, da je publika ujela sapo. Horna, ki ni izpeljanka besede »horn«, še manj pa »horny«, je finski izraz za pekel oziroma brezno. Svetloba na odru je bila pregnana in gosta megla je napolnila pljuča vseh, ki so dihali za Satana. Še moj fotoaparat je postal »m0n0kr0m4tsk1 Krieg« (ta strokovni jezik bodo razumeli le black metalci) in slikal le v črno-belem kontrastu. V podobni šegi, tako kot pred nedavnim Skyforger, so tudi Horna naznanjali imena komadov kot tudi njihov pomen, saj so prepevali v finščini, ki je v mojih ušesih isto nerazumljiva kot latvijščina. Govorili so o tem, kako so pogani prelivali kri kristjanov, ki so želeli s silo pokristjaniti Finsko, kako ljudje gradimo spomenike mrtvim, čeprav je smrt krona življenja, kako je sovraštvo (samo)uničujoča sila, ampak s Satanovo roko postane mogočno orožje, kako je zreti v srce peklenskega brezna, itd. Atmosfera je bila peklenska le na umetniški ravni, v realnosti pa je živo srebro počasi padalo proti desetim stopinjam. Setliste ne bom omenjal, ker nisem prepričan, če sem naznanjena imena komadov pravilno slišal – prepuščam vam, da iz zgornjih opisov uganete, za katere komade gre.

Vader na festivalu Kaltenbach Open Air 2025

In tako je bil festivalski sendvič sklenjen – dva kosa polnozrnatega death metala s trdo skorjo iz Severe Torture in Vader ter s sredico iz Horne. Brez zelenjave – mi se prehranjujemo kot pravi možje! Odrske luči so zagorele z večjo jakostjo kot tudi razkadile umetno meglo. Death metal pač ne rabi toliko temačnosti in moj fotoaparat je bil temu hvaležen. Vader so se, podobno kot včerajšnji Baest, v zadnjih dveh letih mudili v Gradcu. A tokrat je bil na sporedu jubilejni program. Bandov četrti studijski album Litany je namreč praznoval četrt stoletja obstoja, kar bi v tipičnih človeških letih pomenilo, da mu je že uspelo zagovarjati diplomsko delo in si poiskati prvo zaposlitev. Temu primerno je band polovico setliste namenil Litany s komadi iz prve polovice albuma. Ostalo je pripadalo venčku »best of«: Unbending, Carnal, This is the War ter Dark Age iz širšega spektra diskografije. Kljub častitljivim letom, pleši in sivim lasem so z energijo kljubovali mlajšim skupinam ter ponovno pokazali, da je death metal še kako živ. Sam sem se proti koncu seta odmaknil bolj v ozadje k mešalni mizi in po turistično ter brez obveznosti do sebe in tega sveta v miru užival ob spremljanju koncerta. Kdo ve, kaj če je bilo to zadnjič, da gledam Vader. Vsakič je lahko zadnjič.

Po Vader sem sklenil, da je čas za odhod – naj Daark ostanejo zaviti v tančico skrivnosti. Jutri me čaka še en dan in hočem se vsaj približno spočiti, da zdržim še en dvanajsturni delovnik. Pot od odra do avta mi je osvežila um in zbistrila telo, saj je bilo res jesensko sveže. Na poti sem ob šotorih opazil nagoritne metalce v kratkih hlačah, kratkih majicah ali preprosto neprimerno oblečene za vremenske razmere, ki so v nezavednem alkoholnem snu z glavo obrnjeno v tla z mukami prebavljali pretirano zaužito količino alkohola. Vsakemu svoje, pravim jaz. Na napakah naj bi se človek kaj naučil.