Mesec november se je za ljubitelje black metala začel zelo obetavno, ponudba dobrih sobotnih koncertov pa bo še najmanj drugo soboto ostala na odlično visoki ravni. Po otvoritvi z Afsky in Mýrdal na dan mrtvih se je minulo soboto Kavarna Cukrarna znova ovila v črno, medtem ko bo prihajajočo soboto na zaslonih navigacijskih naprav številnih ljubiteljev črne kovine končna destinacija Channel Zero. Premierno bodo v Sloveniji nastopili Tryglav s pomočjo Armaroth in Kholn. A vrnimo se v času nazaj, poglejmo si, kaj je ponujala minula sobota.

Prevlada tišine pred Cukrarno in poleg nje. Vrata s terase, ki vodijo neposredno do šanka oziroma dvorane, so bila zaprta, vpogled v notranjost je onemogočala velika črna zavesa. Za vstop je bil potreben manjši sprehod za dva vogala, kjer so se odprla vrata, za katerimi sta nas pričakala blagajna in merch miza. Polna osvetlitev predprostora iz sivega betona in rdeče obarvanega železa je bila v popolnem kontrastu z v temo zavito dvorano in z oljkami okrašenim odrom, za katerim je sijal logotip z visoke zavese za odrom.

Kulisa je bila torej pripravljena za prvi akt večera, ki se je začel z zvoki morja in petjem galebov. Stopnjevanje napetosti je naraščalo s posamičnim prihodom članov Malorshige, zavzemanje odra pa je kronal pevec Oəlka, čigar obraz sta »skrivala« corpse paint in maska, za dodatni jadranski pridih pa je bilo poskrbljeno z ribiško mrežo, ki mu je služila kot pokrivalo. Zaradi majhnosti odra in preštevilnih rekvizitov se je tekom nastopa marsikaj ujelo v to mrežo, a Oəlka se je iz vsake zagate rešil elegantno in mirno, tako da je performans izpeljal profesionalno od začetka do konca. Ta je med drugim predvideval popolno odsotnost komunikacije med prvimi tremi komadi, ki so se tekoče zlili drug v drugega, tako da obiskovalci niti nismo imeli možnosti, da odigrani komad nagradimo z aplavzom. Drugače je bilo v nadaljevanju, ko je bil vsakemu komadu dodeljen tudi uvod. Prvega takega je bil deležen prvi novi komad Oshtro, ki me je navdušil s kitarsko solažo. Po nečem novem je bil spet čas za nekaj starega, in sicer Smrt na oljki. Kakšna naj bi ta bila, je Oəlka demonstriral z zanko okoli vratu, tekom koncerta pa se je še znašel v vlogi animatorja publike in razpečevalca blagoslova v obliki oljčnih vejic. Glasbeno pa me je sicer najbolj navdušil mayhemovsko navdahnjeni trojček Malorshiga, Dishpiazher in Pergola s prvenca Kvlt ov Vitis et Olea ter zaključni komad, novi Bvrin, počasen post black metal štikl z odličnim headbanging riffom. Za zaključek pa: Priklon. Porko dijo. In adijo.

Nato čakanje. Kratko. Ravno dovolj za dodaten obhod od enega do drugega znanega obraza in obisk šanka. Prihod članov Kamre na oder je bil manj ritualističen, oder je bil izpraznjen, od predhodne kulise je ostalo samo še nekaj oljčnih listov in setlisti Malorshige, medtem ko so Kamra okrasili oder le z laternama. In še ena razlika med obema nastopoma je bila hitro opazna: zvok je bil sicer znova zelo čist – vsaj v sprednjem delu dvorane, povsem pred odrom –, hkrati pa tudi močnejši. Malorshiga so pod črto zveneli nekoliko mehkeje, medtem ko sem med odmorom slišal, da je bil zvok od zadaj nekoliko popačen. O slednjem seveda težko sodim, ker tega z lastnimi ušesi nisem zaznal, a hkrati nimam razloga, da svojemu sogovorniku ne bi verjel. Na moje navdušenje je bil zvok Kamre torej izrazitejši, donenje iz zvočnikov je bilo močnejše, čeprav tudi med Kamro v drobovju nisem začutil tistega tipičnega bas bobna, se pravi tistega občutka, ki loči glasno nabijanje metala doma od žive izkušnje. So pa zveneli vsi inštrumenti enakovredno in čisto, tako mi je recimo v ušesu in spominu ostal bas solo med komadom Cavernal Rebirth of Ends. Da nisem bil edini navdušenec v dvorani, sem lahko jasno slišal med posameznimi komadi, a ker se nisem kaj preveč oziral naokoli oziroma se nisem preveč obračal nazaj, tudi ne vem, kakšno je bilo dejansko dogajanje v dvorani. Na svoji desni sem sicer zaznal trojno čupanje, drugače pa sem večino časa v družbi Kamre preživel z zaprtimi očmi, kar je bila zame še najboljša izkušnja in odločitev, ki sem jo lahko sprejel zase. Da se med poslušanjem aktualnega albuma Unending Confluence, ki je to soboto doživel krstno izvedbo, nisem zmotil, mi je potrdila živa izvedba (še vedno) najljubšega komada Weaver's Bane, medtem ko si je N.K., moj nedavni sogovornik, igralsko in vokalno v mojih očeh in ušesih najmočneje lahko dal duška med komadom Of Pillars, Walls and Mutilation. Mislim, da nam jo je takrat prvič posvetil z laterno – a vsekakor ne zadnjič. Zaključnemu komadu Dreams of Veiled Veins je sledil še skok na prvenec Cerebral Alchemy in komad Death Eternal, s čimer je dogajanje spet postalo hitrejše in manj zasanjano. Po tem komadu so še ostali člani banda sledili N.K.-ju, ki se je pred tem med instrumentalnim Owlgrowth, ki smo ga slišali s posnetka, umaknil z odra, v zaodrje, od koder smo jih pa uspeli priklicati za še en komad. Zaradi časovnih omejitev smo bili deležni komada Oozing the Thirteenth Hour, preden si je N.K. še tretjič nadel kapuco, vzel viski in odšel.

Čista desetka. Koncert leta. Zame!

P. S.: Ker sem koledarčke pozabil doma, mi jih tokrat ni uspelo deliti med publiko. Upam, da me spomin prihajajočo soboto ne pusti znova na cedilu.