Marilyn Manson – persona, band in brand, ki že 37 let relativno uspešno in z občasnimi prekinitvami buri duhove, vzbuja domišljijo, polni tabloide in je predmet številnih škandalov.¹ Manson tako meni kot številnim drugim predstavlja nekakšno vstopnico v težje vode, razlog, da ga nisem prerasel, pa tiči bolj kot v glasbi v sporočilnosti in vizualni prezentaciji, ki sta bili vedno dve tretjini podobe te blagovne znamke. Po dveh desetletjih se Manson vrača na Hrvaško, tokrat v zagrebško areno.

Da bi si prihranil nepotreben stres in lahko pred koncertom spil še kako prepotrebno kapljico, spet izkoristim možnost prevoza s Koncerti, kjer uživam v dobri družbi in organizaciji. Tako te avtobus odloži pred vrati, saj kljub odlični organizaciji tako kot številnim arenam najbolj primanjkuje prav parkirnega prostora. Arena s svojimi rebri poginulega titana kozmičnega hororja slika primerno sceno prihajajočemu večeru in s svojo atmosferičnostjo navdušuje. Množica pred vhodi je pričakovano odeta v črnino, a razlike med spoloma so radikalne: skrbno sestavljen gotski/gotičarski outfit deklet, o katerem poročajo vsi mediji, in moški, ki zjutraj navlečemo svojo najljubšo majico. Marsikatero krasijo številčna velika imena metalskega sveta in prepoznavni logotipi, ki pričajo o tematski neobremenjenosti obiskovalcev.

Kot predskupina na oder stopi duo VOWWS, samooklicani »death-pop«, katerega zvok je še najbolj podoben industrializirani, a okrnjeni verziji Depeche Mode, s poudarkom na elektroniki brez vidnih sledi rocka. Napovedane dualnosti in protislovnosti sam ne zasledim, vse skupaj mi bolj meji na melanholičnost in monotonost. Vsekakor pa ne vidim poante, da se za predskupine daje slabe sence headlinerjev, razen če te skrbi, da ti ta jemlje »spotlight«. Vsekakor se mi zdi boljša alternativa intenzivnejši band, četudi druge zvrsti, ki občinstvo vitalizira – npr. Gojira na Metallici.

Če me med predskupino prevzemajo negativne misli o slabem obisku, se te razblinijo ob prihodu headlinerjev, saj se dvorana napolni. Raz-pro-da-no. Ob prihodu banda na oder množica evforično kriči in navdušenje ne popusti do konca koncerta. Ali gre za nostalgični trip ali aktualne in nove fane, na koncu niti ni važno. Manson v svoji prenovljeni zasedbi navdušuje. Očiščen drog, ljubezenskih težav in ostalih strupov je vokalno tam, kjer je bil pred 20 leti. Svojo podobo je sicer osnoval na Bowiejevskem kantavtorstvu (ki mu je bil tudi velika inspiracija), ki ga prekinjajo skrhani, dlako dvigajoči in kurjo polt vzbujajoči kriki, spominjajoči na lomljenje stekla. Če bi bil pikolovski glede vokalov, bi človek poslušal Mariah Carey. Neartikulirane krike pa smo uporniški najstniki vedno bolj potrebovali kot izšolane vokale.

Po shizofrenem ljubljanskem koncertu je očitno, da je kljub višjemu emšu band na vrhuncu tako glasbeno kot vizualno. Manson s svojim vizualnim nastopom znova kombinira grotesko in glamur ter se pri svojih 57-ih postavi na kultne hodulje. Žal pa v primerjavi z zgodnjimi nastopi band ne deli več enakega entuziazma kot ga njihov krmar. Band Marilyn Manson je bil vedno del branda tako kot istoimenski ustanovitelj in kolca se mi po Twiggyju in Johnu. A hkrati se sprašujem, ali to nostalgično obujanje preteklih članov pride z leti in ali samim sebi lažemo, da res slišimo razliko. Glasbeno nastop brez kritike, je pa očiten primanjkljaj klaviatur v živo, zlasti slišen, ko klavirska matrica ni jakostno usklajena s preostalim bandom. V njihovi odsotnosti bi si želel kakšnega surovejšega komada, kak fan service, npr. Mr. Superstar.²

Pravijo, da ne spoznaj svojih herojev, pa vendar smo Mansona spoznali v dobrem in slabem ter odšli bogatejši za izkušnjo. Po svojem umetniškem opusu Antichrist Superstar, Mechanical Animals in Holy Wood, konceptualni trilogiji, je Manson preroško postal lik, ki ga je slikal desetletje – sprva upornik in revolucionar, ki želi s svojim vplivom spremeniti svet, na koncu Antichrist Superstar (v popolnoma nereligioznem smislu), tiran in demagog, ki uniči vse okoli sebe. Ironično tisti, proti komur naj bi se ves čas boril. Ta sprva popolnoma fiktivna pripoved je žal potegnila vzporednice v realnosti s škandali, obsodbami o zlorabah in odvisnosti. Danes stopamo v novo poglavje rehabilitacije s turnejo in ploščo One Assassination Under God, ki deluje očiščevalno, katarzično in naslavlja prav to – pretekle obtožbe in novo (staro?) mesto, ki naj bi ga Manson zasedel. Pa je še potreba po tem?

Ironično je svet točno tak, kot ga je naslikal pred 20 leti, le da je še potenciran. Medtem ko mainstream mediji poročajo o estetiki obiskovalcev in neobstoječih religioznih pomenih, razkrinkani pedofilski krogi mističnega Holy Wooda operirajo s polno paro in na vrhovnih pozicijah še vedno gledamo ptice istega perja. Še vedno imamo šolske poboje, celo bližje lastnim mejam, porast medvrstniškega nasilja in zlorab, a še vedno se ne pogovarjamo z najstniki, ne naslavljamo jedra problema, temveč raje iščemo zunanje krivce (orožje, glasba, videoigre, filmi). Besedila opusne trilogije se danes berejo kot Nostradamusove napovedi in želel bi si, da bi bilo več ljudem mar na enak način, kot je bilo mar Marilynu Mansonu.


[1] Nedvomno si obetamo enega prav na našem preljubem portalu na temo, zakaj si shock rocker zasluži drgniti komolce z metalci.
[2] Komad je v luči obtožb zlorab v hollywoodskih krogih aktualen tudi s svojim preroškim besedilom: »But I know that I can turn you on, I wish I could just turn you off, But I never wanted this.«