Meni:

Prater (HR)
Vígljós (CH)
SRD (SI)
Teufel (SI)
Zmyrna (CZ)

Se strinjate z izjavo, da za dogodek pretežno blackmetalske narave na slovenskih tleh preprosto ni boljšega poimenovanja kot »mrtvaški ples«? »Mrtvaški ples« – naslov, ki sam po sebi že nakazuje, kaj lahko iz žanrskega vidika pričakujemo, poleg tega pa se naslanja tudi na zgodnjo slovensko kulturo, kar je iz mojega stališča preprosto krasno. Tokrat je šlo za drugo različico tega dogodka, prvi smo bili priča že pred davnimi tremi leti, ampak ja, da ne pozabimo, korona je naredila svoje in je izvedba druge verzije pač terjala svoj čas. Ampak smo jo le dočakali in bilo je fantastično!

Kot prvi so na minuto točno stopili na oder mladi upi death metala iz sosednje Hrvaške, Prater. Mlada in sveža zasedba, ki je začela preigravati mrtvo železo pred komaj enim letom, ampak kako so se tega lotili – samo glej in se čudi. Pozornost so mi pritegnili že s prvo skladbo, ki je zvenela, kot je zvenel death metal na Floridi konec osemdesetih oziroma v zgodnjih devetdesetih. Saj veste, tisti relativno počasni, groovy kitarski riffi z zvokom, ki povzroči vibracije kostnega mozga in zaradi katerega začne glava kar sama od sebe poplesavati s pritrdilno gestiko, to sem imel v mislih. Fantje takrat še niti niso bili rojeni in so zadeli to starošolsko noto v piko, res pohvalno. Vokal? Še zdaj mi ni jasno, kako je lahko tako drobno bitjece, kot je pevec, iz sebe potegnil tako prodoren in globok growl. Pohvalno. Zmotila me je le komunikacija s publiko, ki je bila, pazi to, v angleščini. Da, v angleščini. Pa hudiča, saj smo vsi iz bivše juge in govorimo precej sličen jezik. Bom za lažjo predstavo navedel en citat, ki mi preprosto ne gre iz glave: »The next song is called Gospodar Muha, which means Lord of Flies in Croatian.« Ja, no shit Sherlock, saj igraš pred slovensko publiko, ne francosko. Beri: razumemo te. Glasbeno gledano se morda še malo iščejo, saj sem v repertoarju opazil precejšnje razlike med posameznimi skladbami. Slišati je bilo moč floridsko šolo, švedsko šolo, tudi nekoliko bolj črno-železne riffe, tako da upam, da se v tem nekako najdejo in si zarišejo nekoliko manj razvejano pot, ker imajo definitivno smisel za ustvarjanje in jim to zagotovo gre še kako od rok. Moje pozornosti niso izgubili niti za delček trenutka. V celoti so nam predstavili prihajajoči debitantski album in odkrito povem, da se ga zelo veselim. Če bo le delno povzel to, kar smo videli na dogodku, ga zelo priporočam v posluh.

Setlista Prater: Driven Through Stakes, Ma'Habr, Rapture of Refinement, The Crimson Cloak, Citadel of Glacial Tears, Whirling of the Wings, Gospodar Muha, March Through the Gates of Endless Nightmares.

Ker je v klubu vladala peklenska temperatura (res peklenska, občutek sem imel, da se topim), je bilo po odigranem setu obvezno stopiti na svež zrak. Koliko je zrak na Metelkovi svež, bi se sicer dalo debatirati, ampak takrat je ta zrak imenitno prijal. Po pavzi dolžine slabih 30 minut smo lahko iz zvočnikov zaslišali uvodno pesem, ki je ta večer zagotovo ni pričakoval prav nihče in je služila kot uvodnik uvodnika naslednjih nastopajočih. Skladba Čebelar ansambla Lojzeta Slaka. Abnormalno, bi rekel, ampak da vidite, kakšno veselje je to povzročilo med metalsko publiko – nepredstavljivo! Je pa vsekakor bila primerna za naslednjo točko, Vígljós. Švicarski posebneži, ki preigravajo blackmetalski slavospev čebelam. Nastopajo v opravah starih čebelarjev, v belih haljah s kapuco in pletenimi košarami na glavi. Spraševal sem se, kako sploh kaj vidijo iz teh košar – in ne, ne vidijo ničesar. To smo lahko opazili že s prihodom na oder, ko se je kitarist na precej neprijeten način spoznal s tem nesimpatičnim stebrom sredi odra v klubu. Upam, da glava ne boli več. Ko sem na odru videl le tri čebelarje (kitara, vokal in bobni), me je rahlo pičilo v pljučih, ker meni pač ogromno pomeni bas kitara in skupin brez nje preprosto ne morem jemati resno. Ampak Vígljós igrajo tako starošolski black metal, da na moje veliko presenečenje bas kitare sploh nisem pogrešal. Neverjetno, a resnično. Ko slišiš njihovo glasbo v živo, dobiš takoj asociacijo na glasbo Burzum. Preprosti, distorzirani riffi srednjega tempa s poudarjenimi srednjimi in visokimi toni, ki počasi parajo organe in povzročajo možganske krvavitve. Luštkano. Nastop pevca je bil kljub optičnemu hendikepu zaradi košare na glavi, za razliko od kitaristovega, precej razgiban in energičen, kar je v klubu, nabitem s preznojenimi metalci, povzročilo zares dobro vzdušje. Eden od obiskovalcev je bil celo oblečen v čebelarsko opravo in nočem si predstavljati, kaj je doživljal med nastopom skupine, gledano zgolj iz temperaturne perspektive. Mi je pa pevec po koncertu zaupal, da je iz košare na glavi lahko opazil le tega belega čebelarja med publiko, ostali so/smo bili tako ali tako črni. Tako je možakar služil tudi kot nekakšna orientacija za skupino, da ne stopijo slučajno mimo odra. Kitaristov nastop je, logično, bil totalno statičen, saj siromak igra na slepo. Da vsaj približno vidi, kje mu skačejo prsti, mu pomaga majhna lučka na pasu kitare. Njihov nastop je bil vrhunski, popolna starošolska uživancija, sploh med pesmijo Dance of the Bumblebee, ki bi zares morala biti daljša – jebemtiš, je dobra. Moram pa na tej točki popraviti napako, saj smo njihov nastop pri Paranoidu promovirali kot prvi nastop v inozemstvu. Tukaj gre za dezinformacijo, skupina ima za sabo namreč že kar nekaj nastopov v tujini.

Setlista Vígljós: Sweet Stings, The Apiarist, Swarming, Dance of the Bumblebee, Vígljós.

Ko so čebelice odletele z odra, se je po premoru, skladnem z urnikom, nad klub zgrnil božji srd. Duše prekletih so se zbrale pod odrom ter se v peklenski vročini in ekstazi začele zibati v ritmih skladbe, ki bi lahko bila himna dogodka, saj nosi ime (drumroll) Mrtvaški ples. Da, na odru so kot tretji nastopajoči pričeli svoje hudomušne vragolije SRD. Skupina danes pravzaprav posebnega nagovora oziroma predstavitve ne potrebuje več, saj so si na slovenskih tleh dodobra izoblikovali status. Seveda so ime z odliko ponesli tudi v tujino, ampak bom tokrat fokusiran na domača tla. Njihov nastop je zmeraj veličasten in nekaj posebnega, zato si jih vedno znova rad ogledam v živo in zraven neizmerno uživam. Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Skupina je bila uigrana v piko, brez opaznih napak. Edina težava je bila morda z zvokom, saj sem po kasnejših pogovorih dobil informacijo, da je na desni strani odra zvok nekako požiralo, sam sem stal spredaj na sredini in tega (na srečo) nisem opazil. Med nastopom skupine sem vedno znova fasciniran nad Goranovo prezenco. Verbalno s publiko nikoli ne komunicira, obraz zakriva za spuščenimi lasmi, pa vendar oddaja med publiko sporočilo tako močne in karizmatične persone. Seveda pa ne gre zanemariti ostalih članov, sploh ne, upam si celo trditi, da je skupina v trenutni postavi močnejša kot kadarkoli prej. Vsak član se zaveda svojega poslanstva in to nalogo opravi z odliko, prav tako pa prispevajo k celostni podobi skupine na odru, ki izpade kot ena, dobro organizirana in profesionalna celota. Tudi tokrat je bil nastop suveren, izbor pesmi precej prefrigan, saj smo dobili s prvega albuma eno skladbo, z drugega dve in tri s tretjega. Glede na to, da gre za Srd, sem prepričan, da je bila ta igra izpeljana z vso namero, morda pa se tudi motim. Edino, kar me je zmotilo, pa je bila dolžina, ki bi lahko bila za kakšno minutko daljša, tako pa je znašala le dobrih 40 minut. Ko si se najbolj razvnel, je bilo že konec. Škoda. Bo pa moja pobožna želja uslišana na festivalu Brutal Janez Fest, ki se bo odvijal to soboto v Mariboru, in bo imela skupina na voljo nekaj več časa, tako da bomo posledično slišali kakšno skladbo več.

Setlista SRD: Mrtvaški ples, Kupa trpljenja, vragvmesiton, Ognja prerok, Sreča na vrvici, Kaštiga.

Ura se je že nesramno bližala polnoči in kaj bi bilo bolj skladno s tem kot ena prava črna maša? Glede nastopa skupine Teufel sem bil najbolj skeptičen. Zakaj? Gre za ambientalni dungeon synth projekt, ki mi nekako ni najbolje ustrezal h kontekstu in si niti nisem predstavljal, kako bo to izpadlo v živo. Skepsa je bila hitro odpravljena. Zadeva je izpadla prav odlično. Skupina oziroma dvojec nam je predstavil 20-minutni set ambientalnih zvokov v vizualnem spremstvu artefaktov, kot so lobanja, kost, srp in kadilo. Skladbe so bile za ta debitantski in (skoraj) ekskluzivni nastop nekoliko prirejene, saj so jim bila dodana besedila. Temačna in grozljiva besedila, podana v stilu zelo mračnega recitala veleuma te mračne in hladne kreacije, Etienna von Chellerija. Vse skupaj je izredno spominjalo na zgodnje skladbe skupine Laibach, kar mi je kot njihovemu oboževalcu več kot prijalo. So me pa grozno zmotili nekateri obiskovalci, ki nikakor niso znali biti tiho in uživati v momentu, posledično so z glasnim govorjenjem in smehom precej zbili vzdušje in izkazali nespoštovanje do avtorja. Ne gre za metal, gre za nekaj drugačnega, nekaj nevsakdanjega in po mojem mnenju preprosto za nekaj minut zapustiš dvorano in se vrneš kasneje, če ti zvrst ni po godu, ni tako? Meni je bil ta nastop blazno všeč in od tega dne naprej si glasbo skupine Teufel zavrtim tudi doma. Prej dungeon syntha moji zvočniki niso poznali. Dvojec nam je pripravil črno mašo v pravem pomenu besede. Gre za definicijo črne maše, ki kliče po več. In dobili bomo več! Naj razkrijem še to mračno skrivnost, da bomo skupino Teufel z vso svojo temačno in hladno prezenco lahko v živo videli še enkrat! Skupina bo namreč maševala to soboto na Brutal Janez Festu v Mariboru! Vsem ljubiteljem drugačnosti ogled tega več kot priporočam.

Setlista Teufel: Iz nevidne strani neba/Temniški obred, Temni grad smrti, Let v lunino senco, Jamskih vil ples.

Večer se je bližal koncu. Pred nami je bil še nastop zadnje skupine, Čehov Zmyrna. Zmyrna preigravajo srednjeveško obarvan slog black metala in temu primerno izgleda tudi njihov nastop. Svečniki, kapuce, ogrinjala – skratka, kot bi človek pričakoval. Moram pa na žalost povedati, da me njihov nastop niti najmanj ni navdušil. Kot sem zgoraj omenil, sem precej pedanten, kar se tiče bas kitare, in raje vidim, da je skupina sploh nima kot to, kar imajo Zmyrna. Bas kitara je skoraj preglasila kitare, linije pa so bile odigrane zelo površno, tako da je bilo nastop nekoliko oteženo spremljati že na tej točki, ker so ušesa precej trpela. Potem pa je sledil še glavni vokal s tolikšno mero reverba, da je vse skupaj izpadlo, kot bi pela dva vokalista v kanonu. Zadeva mi nikakor ni funkcionirala, zato sem dogodek kmalu po štartu skupine z vsem spoštovanjem tudi zapustil.

Na splošno je bila druga edicija Mrtvaškega Plesa odlična, saj ni šlo le za obisk kluba Menza pri koritu, temveč za eno pravo potovanje skozi čas. Bolj starošolskega vzdušja že dolgo nisem doživel. Štiri od petih skupin so svojo nalogo opravile odlično, časovnica je bila upoštevana do potankosti, pivo je bilo poceni, edino zadnjo skupino bi po mojem okusu lahko izpustili. No, najverjetneje pa so tudi Zmyrna koga razveselili, da ne bom pregrob. Mene pač niso.