Pokalica: Jegulja in Britof

V preteklem tednu, dveh smo lahko spremljali storyje in reportaže velikih stadionskih koncertov metal velikašev. Osebno me tovrstni dogodki zaradi enormnosti, logističnih priprav, predvsem pa odsotnosti povezave publike in banda ne privlačijo. Planiranje že mesece prej, zato da na koncu vidim band, ki je bil legendaren pred petimi platami in je danes bleda senca mladih dni. Peljemo se v tujino, na prizorišču gužva, predraga pijača, statična publika, člane banda vidiš sem ter tja izza glav in telefonov, sicer pa na platnu, namesto glasbenega spektakla pa posebni učinki in pirotehnika. No, pa da ne zabluzim že v štartu čisto drugam. Petkov nastop zasedb Jegulja in Britof je bil pravo nasprotje. Ob 20h se pripeljem skozi spalno naselje, parkiram pred prizoriščem, ljudi je pred prizoriščem ravno toliko, da vem, da sem prav. Vem, da me ne bo prešlatal varnostnik, vem, da lahko karto dobim čez minuto, čez dve sem že v dvorani. Realno se čas podvoji, saj je treba pozdraviti znano druščino.

Kam sem torej prišel? Na flyerju eventa je pisalo Pokalica: Jegulja in Britof, lokacija KS Podlubnik, Škofja Loka. Mesto dovolj poznam, da vem, da je Podlubnik tisti dolgočasni del Škofje Loke, kjer niso nič drugega kot bloki in pa izhodišče za hribe, ja, tako je, Lubnik. Pokalica je event, ki se je ta večer zgodil v drugi samostojni ediciji, prva je bila lani. A prvič na lokaciji. Prizorišče spominja na neke druge čase: socialistični podhod sredi spalnega naselja, na eni strani Mercator, na drugi mesnica, zraven pa neke vrste učilnica. »Čakaj, kje pravzaprav smo?« sem vprašal organizatorja. »Dvorana krajevne skupnosti Podlubnik,« mi odvrne. Zakaj so po novem loški koncerti tu? No, to je debata za drugo priložnost. V večnamenskem prostoru površine slabih 50 kvadratov ni odra, stene krasijo predšolske ilustracije rožic in čebelic, pod njimi pa je zložena oprema bandov – duh DIY preveva sobo od blagajne do šanka, ki je idealno pozicioniran ob odrski prostor za nastopajoče, tako da je vrsta za pivo hkrati prva vrsta.

Pivo se znajde v roki, obrat za 30°, pred menoj jeguljski trojček. Jure v svojem zabavljaškem tonu navrže nekaj uvodnih besed, nato band začne koncert. Iz prve vrste smo si sicer lahko na tleh ogledali setlisto 16 komadov, a ob pozornejšem pogledu je bilo pol komadov prečrtanih, ostali pa preštevilčeni, tako da ne vem, kako so si zares sledili. A slišali smo odlično izvedbo vsega odigranega. Če Jeguljo polredno spremljate že dlje časa, ste jo najbrž vsakič ugledali z drugim bobnarjem. Čeprav se najnovejši član Rok za bobni kar dobro drži – v ekipi je že dve leti – sem to postavo gledal prvič. Vidnejših fušev nismo zaznali, opazili smo zgolj posamezne usklajevalne poglede kitarista.

Trojec je vijugal med prvo in drugo ploščo, vmes pa tudi postregel s kakšno neizdano noviteto, vse skupaj povezano z zdaj humornimi, zdaj družbeno kritičnimi nagovori (najpogosteje pa kombinacija obojega). Med koncertom se je prostor dodobra napolnil, lok polkroga prve vrste se je ravnal, temperatura se je dvignila. Še dobro, da so v takih prostorih na voljo tisti osnovnošolski obešalniki za jakne. Razgreto ozračje je band in publiko zbližalo na tisto intimno raven, ki je mogoča samo na tovrstnih prizoriščih brez nepotrebnih preprek. Publika se je vse bolj odzivala na ritme, band pa je iz komada v komad deloval bolj uigran. Vsakič znova me prevzame, koliko žmohtnosti ob kompleksnih strukturah premorejo kitarske vragolije dvojca. Vrhunec koncerta je bržkone predstavljal naslovni komad prvenca – Darkest Light, ki je celotno »dvorano« pahnil v hipnotično pozibavanje.

Če Jegulja s svojim progresivnim stonerjem pogosto »komplicira« ritmični tok komadov, Britof preklopijo v višjo prestavo, s težko nogo pohodijo plin in samo pospešujejo. Tako bi naslednji nastop kar najbolje opisal eden najbolj znanih antagonistov slovenske kinematografije: »Še bol' noro, še bol' na poskok!«

Dodobra ogreta publika, ki se je zunaj hladila in gasila žejo, se je v notranjost vrnila, brž ko je uvodni Nightstalker preskočil v udarni, besedilni del. Polna dvorana je sinhrono prešla v metalsko rajanje, brez dolgih nagovorov in z res redkimi počasnimi deli komadov se je tempo le dvigal, še tehnične težave, denimo povešanje stojala za činele, so se razrešile kar med komadom.

Ena redkih priložnosti za počitek se je ponudila, ko je band organizatorki Mojci za rojstni dan zapel »vse najboljše«. Zares srčen poklon, željam katerega se je v tistem trenutku pridružila celotna dvorana.

Band je bil uigran, spomnimo, da so pred mesecem ravno končali turnejo s Srd in Ater Era. Repertoarja še ni zmanjkalo, navidezna črta med bandom in publiko je popolnoma izginila. Razvil se je celo lahkotnejši, prostoru primeren moshpit, ki se je še najbolj razživel na samem koncu, ko se mu je pridružil glavni grobar Alex, ki ga je na bobnih z letečo menjavo nadomestil jeguljar Rok.

Malo stvari v življenju gre tako z roko v roki kot poraba piva in ta nesveti koroški rokenrol, tako sem se v izteku zadnjega komada žejno obrnil k šanku in še pred glavnim navalom naročil pivo. »Točen'ga je zmanjkal',« hvaležno smo sprejeli piksne, dokler ni zmanjkalo še teh.

Če po koncertu v dvorani vohaš polito pivo in znoj, veš, da je bil uspešen. Po navedbah organizatorja je bilo prodanih 80 kart, kaj dosti več pa jih v tisti prostor težko spraviš. Zadovoljna publika bi nemara z veseljem ostala še dlje, a na srečo organizatorjev je alkohol pošel, specifika lokacije pa je zahtevala znižano glasnost po 23. uri. Vsej prisrčnosti dogodka navkljub društvu Jadran želim, da čim prej najde lokacijo, ki je po primernosti na nivoju kot Pri Rdeči ostrigi.