Končno. Koncert, ki sem se ga veselil bolj kot petnajstega v mesecu. Na Dunaju smo bili v deliriju, ki so ga povzročili Shadow of Intent v vlogi strojevodij deathcore/death metal paketa, ki je povzročil pravo razdejanje in med svojimi žrtvami pustil boleče vratove, podplutbe na vseh delih telesa in verjetno še kakšno bolečino v predelu spodnjega dela hrbtenice.

Vse bande sem v živo gledal prvič, zato je bil koncert zame še toliko bolj poseben. Sicer je bila posebna tudi končna cena piva in račun, ampak ne bomo preveč razglabljali o tem. Dunaj je pač Dunaj, kriva so bila pa tudi naša suha grla.

Soreption

Švedi so na sceni že od leta 2005, za seboj pa so pustili štiri celovečerce in nam v soboto postregli komade iz celotnega opusa. Nastop so po udarnem intru odprli s King of Undisputed Nonsense s plošče Monument of the End (2018).

Čeprav naj bi preigravali tehnični death metal, kar se na studijskih posnetkih sicer tudi sliši in na katerih močno spominjajo na Necrophagist, pa so me v živo spomnili na Decapitated in brutalnost, ki jo nudijo. Vokal je bil tehnično na nivoju, vendar se je na momente izgubil v šundru instrumentov. Zakaj? Ne vem in glede na to, da je bil celokupen nastop izredno soliden, jim to malenkost tudi odpustim.


Tehnični del se je najbolj videl pri bobnih. Vsak udarec na opno je bil izračunan z astronomsko natančnostjo, medtem pa so činele odlično dopolnjevale zgodbo, ki se je razvijala iz komada v komad. Bobnar je deloval, kot da ne spusti palic iz rok niti, ko je že konec dneva. Tudi na kitarah so ponudili kar nekaj tehnikalij, ki so se najbolj izrazile v solažah, prisotnih v njihovem repertoarju. Ampak kar so ponudili Švedi, se je proti koncu le še stopnjevalo.

Setlista Soreption: King of Undisputed Nonsense, Breaking the Great Narcissist, The Forever Born, The Narcissist Unravels, Breeding Exile, Deterioration of Minds, Engineering the Void

Disembodied Tyrant

Disembodied Tyrant so mlada in zelena ekipa iz Združenih držav, ki je praktično eksplodirala čez noč. Sicer tudi to ni za lase privlečeno, saj simfonični deathcore hitro pridobiva na priljubljenosti, deathcore scena v Ameriki in tudi drugje pa je med seboj zelo povezana in sodeluje brez zadržkov.

Za njihov nastop sem se premaknil bliže k odru, kjer sem počakal na simfonični uvod v koncert, ki pa ga nisem doživel. V slogu stare šole so se fantje zgolj pojavili na odru in pričeli razbijati. BAM! Prvi breakdown med komadom The Poetic Edda mi je kar dvignil refluks. Koncert so pričeli silovito, tempo na odru in pod njim pa ni pojenjal. Praktično so odigrali svojo celotno diskografijo, ki inspiracijo močno črpa pri glavnih vozačih ter tudi bandih kova Lorna Shore.


Vrhunec nastopa? Vivaldi v instrumentalni izvedbi kitare, basa in bobnov. Tapping, ki se mi je odvijal pred očmi in melodija, ki je božala bobniče, sta mi že zmešala glavo. Pesem Winter so sicer posneli s še eno deathcore zasedbo Synestia, vendar pa so jo izvedli sami. Dominic Petrocelli je več kot očitno pravi mojster strun in pomoči ni potreboval. Vse skupaj so lepo dopolnjevali efekti na matrici, ki so celotno zgodbo zgolj še dodatno zaokrožili.

Setlista Disembodied Tyrant: The Poetic Edda, Winter, Icarian, Aberrant Waltz, Malphasian, 8.6 BLACKOUT

Aborted

Aborted so bili deathmetalski veterani z največ kilometrine med nastopajočimi in ta večer so dokazali, zakaj si zaslužijo status legend. Postregli so s surovostjo, kakršno pričakujem od grinda ali death metala, čeprav so igrali predvsem novejše, »manj death« oziroma gore komade.


Če sem čisto iskren, sem od njih pričakoval najmanj, ampak niso razočarali. Na oder so Sven in druščina dobesedno vdrli z rušilnimi ovni in porušili ves dvom, da mogoče le ne bi postregli s petinštiridesetimi minutami krhanja drobovine. Med nastopom so se večinoma posluževali novejšega dela opusa, kar je logično predvsem z vidika, da so nastopili v deathcore paketu, kljub temu da je žanr, ki so ga preigravali na začetku kariere, brutalni death metal oziroma kar grindcore.

Publika se je razdivjala že med njihovim nastopom, vrhunec vzdušja pa je bil ob zadnjem komadu oz. venčku, ki se je podal globlje v njihov repertoar, in sicer v leti 2003 in 2005. Venček sta sestavljala komada The Saw and the Carnage Done in Threading on Vermillion Deception, z njim pa so zaokrožili nastop in vse prisotne dodobra razgreli za headlinerje večera.

Setlista Aborted: Dreadbringer, Retrogore, Brotherhood of Sleep, The Origin of Disease, Infinite Terror, The Shape of Hate, Death Cult, Insect Politics, Threading on Vermillion Deception/The Saw and the Carnage Done

Shadow of Intent

Če sem jih zgrešil na turneji z Lorna Shore to zimo, sem jih pa tokrat vsaj videl kot glavne nastopajoče. Vokal, ki pride iz grla Bena Duerra, je med najbolj cenjenimi na sceni, njegov razpon pa sega naravnost do pekla in to videti v živo je posebna vrsta doživetja. Iskreno ne najdem pravih besed za občutke, ki jih doživiš, ko se ob breakdownu srečaš s samim Luciferjem in med verzom doživiš katarzo visokega screama, ki sem ga močno navezal na black metal. Navdih črpajo iz različnih žanrov in ga sestavijo v celoto, ki zveni, kot da z njimi igra orkester.

Glasbena podlaga je bila izjemno podobna Disembodied Tyrant, saj oboji izhajajo iz istega podžanra, vendar pa je bila pri Shadow of Intent vseeno bolj dovršena, kar je zaradi razlike v času delovanja tudi precej logično. Ben Duerr in druščina na tej turneji promovirajo najnovejši album Imperium Delirium, ki je izšel sredi lanskega leta, predstavlja pa kar precejšen zasuk v tematiki, ker je bila glavna tema v začetku delovanja banda računalniška igra Halo.

Infinity of Horrors je odprl set, večinoma pa so ga poklonili prej omenjeni izdaji, vsekakor pa niso pozabili niti na klasike, kot sta The Heretic Prevails in meni najljubši From Ruin... We Rise, ki je srednji prst vsem diktatorjem, ki so bili in so, še posebej pa je bil namenjen oranžnemu prdcu onkraj luže.


Kljub temu da je Ben glavni akter v skupini, ne smemo mimo dejstva, da Shadow of Intent ne bi obstajali brez Chrisa Wisemana in njegovih mojstrovin na kitari. Solo deli, ki jih proizvaja med komadi, so odlični s pravo mero melodike, vendar dovolj temačni, da sovpadajo z matrico in ritmom bobna, ki ga sproducira natančni Bryce Butler. Ne vem, na čem je, vendar je ravno med najbolj tehničnimi deli vedno nasmejan. 

Setlista Shadow of Intent: Infinity of Horrors, Flying the Black Flag, Intensified Genocide, They Murdered Sleep, The Migrant, Feeding the Meatgrinder, The Heretic Prevails, Barren and Breathless Macrocosm, From Ruin… We Rise, Apocalypse Canvas, The Facets of Propaganda, Imperium Delirium, Malediction

Vsem ljubiteljem simfonike in ekstremnih vokalov priporočam, da si Shadow of Intent pogledajo v živo, saj tudi v živo nudijo to, kar nudijo na ploščah, in brezkompromisno zaključijo večer, za katerega bi si želel, da se ne zaključi. Celoten koncert je postregel z obilo tehnikalij in melodij, ki so prav sedle to noč, in brez dvoma bom katerega koli od nastopajočih še kdaj videl. Upam, da čim prej.