Kako hitro se je čas zavrtel od začetka leta. Zdi se mi, da sploh ni dolgo tega, ko sem februarja bral žgoče debate po spletu, v katerih se je folk pritoževal, kakšna parodija samih sebe so postali Grammy Awards. Še posebno zato, ker band Spiritbox ni zmagal v kategoriji »Best metal performance«. Malo iz radovednosti, malo iz zlobe sem si vzel čas in prisluhnil, kaj grammyji definirajo kot »metal«. Zagotovo je v teh bandih toliko metala kot je v homeopatskih zdravilih zdravilne učinkovine, sem si mislil in si ogledal nastop Spiritbox na letošnjih Grammy Awards (Ghost, Sleep Token, Turnstile in Dream Theater so bili ostali nominiranci v tej kategoriji – točno en metal band, če vprašate mene).

Če bi spadal med intelektualce angleško govorečega prostora, bi bil moj odziv po ogledu posnetka Spiritbox: »I stand corrected«. Investiral sem še nekaj časa v poslušanje glasbe Spiritbox in na koncu pristal na posnetku njihovega koncerta z lanskega festivala Rock am Ring ter tako postal uraden fan banda. Ta koncertni posnetek sem neprekinjeno poslušal vse do novice, da bodo Spiritbox septembra v sklopu turneje obiskali Dunaj. In tako je bil krog sklenjen.

Vso to dolgovezenje z mojo osebno izkušnjo ima dva namena, in sicer 1) ker me je sram, kaj si bodo o mojem pozerskem glasbenem okusu mislili tr00 old school gatekeepreji, saj Spiritbox niso uradno priznani v Metal Arhivih in zatorej niso metal, in 2) ker je bila bandova setlista na Dunaju praktično identična kot na zgornjem posnetku s festivala Rock am Ring.

Spiritbox so na turnejo povabili tudi Jinjer in Dying Wish, zato je večer v dvorani Gasometer bil tak:

19.00 Dying Wish 
19.50 Jinjer 
21.10 Spiritbox

Skupni imenovalec bandov je bil izrecno ta, da imajo vsi vokalistko, ki menja clean in growl vokale, kar je za moje pojme slaba rdeča nit, saj so si bandi med sabo (po mojem skromnem mnenju) stilsko zelo različni.

Začeli so Dying Wish, ki jih poznam le bežno. Zvenelo je zelo deathcorovsko z obilo breakdowni in slam elementi, ki so bili slišani že neštetokrat pred več kot desetletjem. Ravno to me je pri sicer energičnem nastopu in konstantnih mosh pitih od prve note začelo dolgočasiti. V glasbi nisem slišal nič, kar ne bi npr. Carnifex ali Suicide Silence povedali že davno tega. V bistvu mi je band ličil tudi na Walls of Jericho s hardcore ozira. Ajde, tu in tam je bila kakšna balada. Saj ni bilo slabo, no, le vse je bilo izvedeno preveč na prvo žogo. I Don't Belong Anywhere je dejansko zažgal in dvignil dvorano na noge kar na začetku seta.

Po kratkem in intenzivnem nastopu Dying Wish sem se ozrl po dvorani in publiki. Sama mladina! Bil sem daleč najstarejši in moja naključna izbira majice z logotipom od Emperor je delovala neprimerno, saj sem se s tem prostovoljno označil za boomerja. Opazoval sem majice folka, ki sem jih srečeval naključno, in, ojoj, večine bandov nisem prepoznal? Tiste, ki pa sem jih, pa so ležali v metalcore območju in še ti bandi so na sceni že vsaj 15 let. Videti je bilo, kot da sta dva uboga old school para z Motörhead majicami poleg mene pomotoma zašla na današnji novodobni metalski dogodek, ker smo izstopili na napačni postaji.

Jinjer so bili uradno označeni kot »posebni gostje« večera. Vedel sem, da band prijateljuje s Spiritbox, saj obstajajo posnetki, na katerih je pevka Jinjer med nastopom Spiritbox povabljena na oder in odpoje pesem Circle With Me skupaj s Courtney. Tokrat se to sicer ni zgodilo. Tatjana je bila oblečena v srebrno obleko, prek katere je nosila (saj ne znam opisati z besedami) neke vrste srednjeveško verižno srajco s prav tako verižnim pokrivalom in dajala vtis srebrne Kleopatre. Če je bila njena oprava kakšna referenca na kaj, je nisem razumel. In kot sem omenil zgoraj – razen ženskega vokala bandi niso imeli dosti skupnega. Preskok v glasbenem stilu je bil opazen med prehodom z Dying Wish na Jinjer, ker so prvi preigravali tehnično enostavno glasbo, ki bi jo zmogli tudi ljudje z lobotomijo, drugi pa brezhibno koketirali z Meshuggah, jazz fusionom in progresivnim metalom. Norenje je v primerjavi s Dying Wish verjetno pojenjalo zaradi težjega shajanja publike s spremembami ritmov.

Zastor je zakril oder, da se je pripravila scena za glavni razlog, zakaj je večina ljudi pripotovala na Dunaj. Ko je zastor padel, so v oči padle črno-bele kombinacije in malo bršljana na odru, popolna gotska fantazija. Stranice odra so krasile spete bele zavese, na katerih so se občasno kazale projekcije, kar je optično dajalo vtis, kot da je oder gotska grofovska postelja. Glavni del odra je bil minimalističen in odet v črno, z napisom zadnjega albuma Tsunami Sea, kateremu so poklonili aktualno turnejo, na obeh straneh. Spiritbox so začeli, kot sem že omenil, po praktično istem sosledju komadov kot lani na festivalu Rock am Ring – s Fata Morgana. Z albuma Tsunami Sea so padli še komadi Black Rainbow, Perfect Soul, Keep Sweet, Soft Spine, Crystal Roses, Perfect Soul, Ride the Wave ter Tsunami Sea, v repertoar pa so se vsilili »tujki« s prejšnjih albumov Circle with Me, Holy Roller, The Void in pred nekaj dnevi objavljen nov single Mourning.

Pred začetkom poslednjega komada in slovesom je band nagovoril publiko, da se vsaka dobra stvar enkrat konča, ampak da naj ostanemo še nekaj trenutkov. Zahvalili so se za podporo in to, da jih ljudje ne predalčkajo v določeno glasbeno zvrst, ter razložili, da prihajajo iz izoliranega otoka (no ja, Viktorijin otok v Britanski Kolumbiji na zahodu Kanade je le lučaj stran od Vancouvra) in da iz tega razloga nikoli niso slišali od nikogar, kakšno glasbo naj igrajo in »kako se pravilno stvari streže«. Preprosto so bili, kar so, in ustvarjali glasbo, ki so jo čutili. Če se vam sliši kičasto ali ne – dejstva to potrjujejo. Po komaj šestih letih »resnega dela« ter le dveh studijskih albumih in štirih EP-jih so zdaj na razprodanih svetovnih turnejah. »Če ima kdo od vas v publiki svoj band – ne obupati!« je misli sklenila Courtney.