Symphony X / Nevermore / Psychotic Waltz / Mercenary / Thaurorod

Sredi marca se je v Ljubljani ustavila turneja Power Of Metal. Glavni nosilci, Symphony X in Nevermore ter povratniki Psychotic Waltz, so napovedovali res močan, udaren in hkrati odštekan dogodek. Kot predskupina so jih spremljali Mercenary in Thaurorod. Za prve tri je značilna taka in drugačna udarnost in progresivnost, zadnja dva pa sta predstavnika bolj običajnega power metala.
Kot prvi so se predstavili Thaurorod, pri katerih ni bilo slišati nič progresivnega, temveč je šlo za klišejski in precej kičasti power metal, značilen za power bande iz Italije; kljub temu, da je le pevec Italijan, ostali člani pa Finci. Vokal je očitno preglasil vse. Žal o Thaurorod kaj pretirano pozitivnega ne moremo povedati, glede na slab odziv za zgodnjo uro tudi malo številčne publike ter dejstvo, da band opozarja nase, če je lepo oblečen in po možnosti še našminkan. Zeh!
Od Mercenary smo si obetali mnogo, dobili pa bolj malo. Danski power/death metalci so v zadnjih petih letih precej pridobili na popularnosti. Njihov zadnji album je kljub odsotnosti dolgoletnega pevca Mikkela Sandageja dobil zelo dobre odzive, a v živo je zgodba drugačna. Inštrumentalno je skupina še do neke mere usklajena. Resda je šel mnogim v nos vsaj na videz zdolgočasen bobnar, a njegov zdolgočasen obraz potrjuje zgolj dejstvo, da je bil prej vajen igrati v hitrih death ali black metalskih bandih. Glavna težava se je nahajala v pevcu/basistu Renéju Pedersenu, ki je imel konkretne težave s čistim vokalom in ga je raje spremenil kar v kričanje ter obenem spremenil linije. To se je seveda zgodilo pri novih skladbah, na katerih je debitiral kot glavni pevec in vse skupaj je pustilo slab vtis. Potemtakem bi bilo za skupino bolje, da bi obdržali prejšnjega pevca ter ostali temu primerno pristni.
Setlista Mercenary: Into the Sea of Dark Desires, World Hate Center, The Endless Fall, Through The Eyes Of The Devil, In A River Of Madness, In Bloodred Shades, The Follower, Firesoul.
Pravo pričakovanje se je začelo s čakanjem nastopa povratnikov, legendarnih progresivcev Psychotic Waltz. Zasedba, ki prihaja iz Kalifornije in je z ustvarjanjem začela leta 1988, do leta 1997 izdala štiri albume ter nato prekinila z delovanjem, se je pod vodstvom vokalista Devona Gravesa (prej znan pod umetniškim imenom Buddy Lackey) ponovno postavila na noge ter se odpravila na turnejo, načrtujejo pa tudi nov material in album. V Sloveniji niso bili še nikdar, Devona pa smo lahko videli in slišali z njegovim drugim bandom, Dead Soul Tribe, ko so nastopili na Metalcampu 2004 in 2007. Čeprav nekoliko starejši, pa so vsi člani pokazali, da so še vedno odlični, še posebej kitarist Brian McAlpin, ki je svoje delo opravil enakovredno ostalim, kljub invalidskemu vozičku. Devon je več kot odlično popravil slab odmev kričanja pevca Mercenary; čist, močan in emocionalno nabit vokal ter grimase so dobro ponazarjale značaj določenih besedil in občutij v komadih. Doživeli smo pravo staro progresivo in psihadeličnost, predvsem v začetnih komadih, kontraste v menjavah tempa, melodij in vokala, zasanjanosti in udarnosti, kar je bilo odlično za pozabo predskupin in pripravo na nekoliko manj eterične, vendar tudi psihotične, nore in nekoliko drugače progresivne Nevermore.
Setlista Psychotic Waltz: Ashes, Spiral Tower, Haze One, Into The Everflow, Morbid, Halo Of Thorns, Nothing, I Of The Storm.
Prvi headlinerji Nevermore so z začetno skladbo Inside Four Walls udarili kot strela z jasnega. Publika je sodelovala s skakanjem in petjem refrenov večine skladb. Znameniti Warrel Dane je bil v odlični formi. Napram nastopu na lanskih festivalih Metalfest Open Air Austria, Bang Your Head in Metalcamp, pa tudi kakšnem že prej, ni imel težav s kašljem, pa tudi ni se tako motil. Moška publika si je spočila oči na basistki Dagni Silesii, začasni zamenjavi Jima Shepparda, ki je bil odsoten zaradi operacije možganskega tumorja. Dane se je na njegov račun pošalil, da si je spremenil spol. Na srečo je bila operacija uspešna, tako da bo Jim kmalu nazaj. Seveda ne moremo mimo Jeffa Loomisa, dandanes zelo vplivnega in inovativnega kitarista, ki je ves čas skrbel za nore, udarne riffe, domiselne solaže ter prispeval še dodatne vokale pri kakšni skladbi. Po nekaj skladbah z novega albuma Obsidian Conspiracy je bil čas za nekaj hitrega. Tako hitrega, da je Dane moral spiti energijski napitek. Bobnar Van Williams, katerega igranje je zelo intenzivno, s polno domišljije, je le udaril po snaru in skupina je eksplodirala s skladbo Born, kjer je publika spet sodelovala s petjem in norenjem. Še večje sodelovanje pa je bilo pri baladno obarvanem hitu The Heart Collector. Napetost se je z vsakim komadom stopnjevala, za sam vrh pa bi lahko razglasili devetminutni ep This Godless Endeavor, a je nato padel še udarni Enemies Of Reality, kjer sta Loomis in novi kitarist Attila Vörös znova pokazala veliko spretnega soliranja. Nastop Nevermore je bil več kot dober, s pravo mero nabitosti tako s strani banda kot polne dvorane, čeprav zvok ni bil ravno najbolj zadovoljiv.
Setlista Nevermore: Inside Four Walls, Moonrise (Through Mirrors Of Death), The Termination Proclamation, Your Poison Throne, Born, The Heart Collector, The River Dragon Has Come, Emptiness Unobstructed, This Godless Endeavor, Enemies Of Reality.
Oboževalci Symphony X so že med Nevermore odštevali minute do njihovega nastopa. Publika se je nekoliko zamenjala, po že štirih nastopih in predvsem dinamičnem dogajanju med Nevermore so bili nekateri tudi že utrujeni. Oder je bil pripravljen in progresivni metalci iz New Jerseyja so začeli svoj prvi nastop pri nas. Gotovo bolj umirjeno kot Nevermore, a kljub vsemu so karizmatični pevec Russell Allen, priznani kitarist Michael Romeo in ostali člani odigrali uigrano, solidno, kompaktno, razgibano, udarno, epsko, jezno in sladko hkrati, kot je za mešanico progresive in power metala Symphony X značilno. Zvok je bil žal pri Symphoy X še najslabši, ni se dobro slišalo posameznih inštrumentov in tudi celotna zvočna slika je bila zato nekoliko zapacana, a publika je sodelovala kot je le lahko. Presenetilo nas je, da imajo pri nas in v sosednjih državah toliko oboževalcev. Symphony X so v uri predstavili mnogo klasik ter dva nova komada End Of Innocence in Dehumanized. Kljub temu, da so proti koncu koncerta mnogi začeli zapuščati koncert, kar je predvsem posledica razdvojenosti oboževalcev Nevermore in Symphony X, so se slednji pokazali v pravi luči. Pohvalno.
Setlista Symphony X: Of Sins And Shadows, Domination, Serpent's Kiss, End Of Innocence, Paradise Lost, Inferno (Unleash The Fire), Smoke And Mirrors, Dehumanized, Set The World On Fire (The Lie Of Lies), Sea Of Lies.