Whisper / Thraw / Crossbreed

Uh, že dolgo nisem bil v Krškem Čebel'naku. Predolgo. Zato je pa 29. 3. bil zapisan v knjižici kot pravi večer za metal. Malce lepše vreme, nekaj dežja, ampak cel kup folka iz Posavja and beyond. Yeah, it was a night of fuckin' metal.
Posadka iz Krškega se resnično trudi poklicati prave bande "to unleash metal!" In tudi tokrat jim je uspelo. Po svoje sem se že nagledal Crossbreed, ki so odlični, ampak brez vokala malce monotoni. Vendar – tokrat so imeli vokalista. Po dolgem času vokalne tišine se jim je v vrste pridružil Buco iz Eruption, čigar vokali so mi spravili dlake pokonci, ostali folk pa v totalni moshing kaos. Crossbreed so zadeli žebljico na glavico in se dvignili vsaj za 100 stopničk na lestvici dinamičnosti, intenzivnosti in poslušljivosti. Thrash je dobil svoj glas, tako da je zdaj band "tutto completto". Že prvi instrumentalni komad je nakazal, da bo na odru "total thrashing madness", ampak šele priredba od Judy Priest Painkiller je pokazala, kaj so Crossbreed. Buco oz. Rob Bucford je posel opravil odlično. Tip dejansko ve, kako se kričanju streže in za razliko od vseh, ki ali zoprno zavijajo kot Hetfield v zadnjih letih ali kričijo v stilu Alexija iz Otročkov, je Buco kot "šamar na ćelavom". Resda še ne zna povezovati programa in ima skorajda retardirane in klišejske govore med komadi, ampak ko poje, "he means business". Avtorske skladbe je pel fenomenalno, še posebej tisto "ta čustveno, hehe" pesem Manipulation ali pa recimo Demon's (Simon's) Seed. Odlično se je izkazal tudi, ko se je prelevil v Bucyja Rampageja in s prav zlobnim tonom odpel Alico V Peklu. Zdaj pa dosti egotripa za našega Bucota, saj je Crossbreed še vedno band, ki ga sestavlja več ljudi. Grega in Zupan na kitari – hja, fanta razturata. Zvok je bil odličen, slišalo se je prav vse in tisti riffi/soloti/leadi itd. so bili tako čudoviti, da je folk totalno potegnilo v kaos, ki se za thrash koncert spodobi. Mater je bilo lepo videti Čebeln'ak, ki je brnel kot roj "of the killer bees". Basist Simon je odpel še Presnete Bogove in ni ravno najboljši pevec, ampak igra bas kot Paganini thrasha. Jebentiš, ko slišim ta bas, se vedno spomnim thrashevske baske nemških Darkness. Bobnar Bošpijan oz. Boštjan je neustavljivi tornado, čigar jasni in nepredvidljivi ritmi ter dinamika so prava "a lesson in violence". Američani imajo Municipial Waste, mi imamo Crossbreed. Odlično in še enkrat odlično!
Pizda, kako preživeti večer, če si najprej bil v kaosu zaradi Crossbreed? Nikakor! Moraš napol umirati, če ne, te je lahko sram. In potem te bodo potolkli koroški thrasherji Thraw. Začenši s Slayer coverji (hail vokalist za fušanje) – ne povem, s katerimi, hehe – so Thraw pognali vsa trupla v ples, enak rabidnemu masakru. Moshpit ist krieg!!! Vokalist Smode ima svojo barvo in je tako prepričljiv in naraven, vendar ukazujoč, da moraš noreti in skakati in brcati po zraku in se nasploh prešvicati kot pes na poletni vročini. Smode wants you to mosh!!! Edino kar mu zveni bolj bedno, je tisto "naslednji komad je AVTORSKI...". Mar je to metal koncert ali večer Iztoka Mlakarja? Command Of Smode!!! Presenečenje večera je bil HUDRAP CONSPIRACY, saj je poleg kitarista Hudrapa nastopil še en nosilec priimka, basist Tilen iz Wartune, ki je menjal original basista. Ta je namreč pel Gaudeamus in z mamo plesal četvorko. Tilen je posel opravil odlično in si zato zasluži novo krtačo za tiste lepe nordijske lase, grrrrrr. Kitarista sta ubijala in kljub občasno čudnemu zvoku igrala kot je treba. Soloti zakon, ampak riffi so ... WOW!!! Zmagajo tako priredbe od Anthrax, Testament in Milenkota (prasssiiiicaaaa!) kot njihove lastne skladbe. Jebeš 80-ta, Thraw is in and the pit is open!!! Bobnar Grump Bostaph je tokrat bil bolj liričen kar se tiče moči udarcev, ampak kljub temu je tip thrash mašina. Ja, pa še vedno se mi zdi najboljši v deželi alpskega mleka in Natalije Verbotten. Št'k m'r' b't!!! Norel sem toliko, da sem v navalu strasti vrtel Šubica (ex-Whisper) in me še danes vse boli od moshanja. Into the pit!!! Koroška bay area rules this world. Fantje plato ven, pa po Evropi!!!
Za konec so se po baje dveh letih in 4-ih mesecih vrnili brežiški warriors of magic swords, junikorns and shit, Whisper. Mogoče niso najbolje sodili v tisti "moshing madness", ampak so vseeno podrli magično pregrado med Mordorjem in Krškim ter pokazali, da Luca Turilli ni zaman pilil svojih solaž ter da Tolkien ni zaman pisal Gospodarja prstanov. Okrepljeni z novimi komadi so Šepetalci pokazali, da so izredno živi. Bobnar Tomc Of The Northern Moon Crystals je bil glasen kot vojska iz Isengarda ter nepopustljiv kot učiteljica matematike v osnovni šoli. Novi kitarist Aragorn, ki se je nekoč uril pri mojstru Labrisu, je več kot dovolj dobro nadomestilo za princeso Simono Šubic. Igra in pozira kot se šika. Kitarist Boromir je bil pravi DeMaio odrskega dogajanja, ki je preveč kazal zobe in s pestjo ukazoval popolno predajo kitarskim melodijam in litanijam. Klaviaturist Koruzni Hrastov Ščit je s svojim vilinskim petjem spravljal v ekstazo vse fane Harryja Potterja, pri tem pa kazal, da finski klaviaturisti nimajo za burek. Jebiga, domača harmonika je še vedno "uber alles". Basist Faramir Marolt, brat Boromirja, je kot ponosen pripadnik varuhov subsoničnega orožja bil čisto prepojen z zvokom magičnega gozdička. Pevka Nina a. k. a. Iskreča Se Ledena Princesa je malo bolj živahna kot včasih in glas ji je tudi bolj intenziven. Tako so jo vsi vilinci, troli in Gimliji pod odrom častili kot boginjo. Vse skupaj dobro in močno, Whisper so nazaj, zdaj le upajmo, da se ne bodo polenili in poniknili v temo kot Frodo po obilnem hobitovskem kosilu.
Iz magičnih dežel v krško realnost – koncert se je izvedel na nivoju, organizacija perfektna, le lučkar mora zmanjšati alkohol (hehe, kakšne svetlobne efekte je on videl tam, hehehehe), pa kak zagaman metalec/metalka več ne bi škodil. Se vidimo, ko pride čas! Hail and kill!!!