V uvodu pričenjam s sila nenavadnim vprašanjem: Kaj imata skupnega Italija in atmosferični black metal? Priznam, da se, z izjemo že razpadle skupine Gottesmorder, ne spomnim nobene zasedbe znotraj njenih meja, ki bi se konkretneje približala temu žanru, predvsem pa na prisluh vredni ravni. Seveda tu puščam možnost, da je k temu nekaj pripomogla moja ignoranca. Trojica za Earth And Pillars je prišla na plano povsem nenadoma, morebiti prav tako kot za pisca tega sestavka prej zastavljeno vprašanje, skratka, računajoč na element presenečenja. In to se jim je pravzaprav posrečilo zavidljivo dobro.…

Četverica Francozov je sicer še sila nepoznana in v zdajšnji sestavi obstaja šele od začetka leta 2013, sami pričetki skupine pa segajo vse tja do leta 2005. Med leti 2008 in 2012 je bil sam projekt pravzaprav v nekakšnem mirovanju, a se je vse skupaj nadaljevalo, ko so po dolgih letih piljenja izdali svoj prvi EP (Ce que dit la bouche d'ombre, 2013), na začetku letošnjega leta pa še split izdajo s skupino Unru (Paramnesia/Unru). Razlog za tako pozno izdajo se skriva za pretirano ali še boljše, vsaj napram mnogim sodobnim stvaritvam, smiselno potezo dolgoletnega zorenja. Sedaj v manjši meri os…

Vse prevečkrat se mi dogaja, da izdelki nekega banda po udeležbi koncerta dobijo povsem nove razsežnosti. Včasih postavim vrednost plat v višje spevnosti, drugikrat pa v nižje. Še slabši primer je, če vseh novih izdelkov po koncertu preprosto ne doživljam vsaj približno tako kot sredi nastopa.
Danci so si s svojo koncertno kilometrino sicer že pridobili večje poznanstvo, saj imajo od leta 2010, odkar obstajajo, za seboj že konkretno število nastopov, med drugim tudi v Sloveniji. Pri nas so nastopili februarja 2012 (Menza pri koritu) in izrazili svoje občutenje težke kovine. Koncert je ponudil …

Galicijsko poreklo, mešanje tradicionalnega in na drugi strani prezir do sodobnega sveta je najbrž še najboljši opis za neofolk skupino Sangre de Muerdago (Blood of the Mistletoe). Skupina je širšemu občinstvu še dokaj nepoznana, a počasi in zanesljivo se njihov glas širi, še posebej zaradi drugega (obravnavanega) ploščka, ki je v samozaložbi izšel že decembra 2012, avgusta 2013 pa še kot dvojni LP. V svojo zbirko stvaritev prištevajo še demo plošček iz leta 2007 in leta 2011 izdani prvenec.
Marca lani so sicer obiskali koncertno dvorano v Tovarni Rog. In tisti koncert je bil eden izmed navduš…

Pet nečimrnih dobrovoljnežev in poleg njih dve kitari, bas kitara, bobni ter še mikrofon zaokrožajo jedro francoskih glasbenikov. Je pa druščina malo bolj sramežljiva (vsaj kar se tiče angleščine) ali pa navsezadnje le še ni dovolj zanimiva, saj je o njih možno prebrati le sila malo. Seveda je možna razlaga, da želijo kaj več povedati izključno na odru oziroma le skozi takšne ali drugačne zvočnike.
Sveži (samonaslovljeni) dolgometražnik ne želi nadaljevati ravno tistega, kar je leta 2011 zastavil njegov starejši brat All Is One. Prvenec je bil namreč težkokategorni predstavnik sludge metal žan…

Finci, ki se že vse od leta 2008 trudijo oživiti tradicijo black metal žanra (devetdesetih), so po EP-ju (Astride over the Grave, 2009), prvencu (Pure Negativity, 2011) in lanski izdaji singla (Burn the City of God) letos na svobodo spustili nov plošček. V dolžino sega nekaj čez 35 minut in število pesmi se konča pri deveti stopnici. Manjša minutaža je sicer varljiva, saj bi načeloma pričakovali vsaj še en povprečno dolg komad, a temu niti ni tako. Sama hiperaktivnost albuma se oddolži kratkosti in je na koncu presenetljivo (ja, prav zares) preobsežen, vsaj s svojo zasnovo in vključenimi komad…

Kar nekaj časa sem (z bolj ležernim ritmom) neuspešno iskal skupino, ki bi med poslušanjem pričarala podobne občutke, kot jih je band Coldworld s pesmijo Tortured by Solitude z leta 2008 izdanega albuma Melancholie². Preteklo je že nekaj časa in skozi je šla že množica skupin. Šele z Ellende pa sem našel delni približek te želje, saj je bila vmes bera patetičnih izdelkov ali drugačnih mojstrovin (v delno ali močno spremenjenih tokovih).
Po EP-ju (Rückzug in die Innerlichkeit) iz leta 2012 je letos izšel še prvenec (Ellende). Napredek med prvo in drugo izdajo je (kljub razmeroma kratkemu obdob…

Black metal. Začetek, ki sem si ga v opisu albuma iz vrst post rock žanra verjetno želel že precej časa, ne glede na status recenzentskega zelenca; Russian Circles so letos namreč postali zlobni (muahahaha). Vselej so obstajale glasbene skupine, ki so s podiranjem meja v svoje vrste privabile tudi sestradaneže iz povsem drugih voda. Ameriška skupina Russian Circles je ravno z iskanjem tršega in trdoživega prizvoka dolgo poznana tudi v svetu kovinoslušalcev. Od prve plate naprej so se trudili abstrahirati od dogmatičnega vzpostavljanja klasične post rock atmosfere (beri deset minut uvoda in min…

Monachus je tričlanska zasedba iz Gothenburga, ki pod tem imenom deluje od leta 2010. Pred tem so glasbene stvaritve ponujali v bandu Icos (2001–2009), kjer so se s prvega bolj hardcorovskega albuma (Walk with Me) nato vse bolj spuščali v zvokovno mešanico elementov doom in sludge žanra; šele s sedajšno skupino (Monachus) pa so se pravzaprav razvili v tisto, kar so si sami želeli. Po prvencu, ki je bil izdan leta 2011 (Out of the Blue), so letos izdali še nov album (Below). Za celotni dizajn je poskrbel Alex CF (vsestranski umetnik, ki npr. stoji za že razpadlima projektoma, kot sta Fall of Ef…

Solo glasbeni projekti posameznikov resda niso nič novega in najverjetneje je tudi smotrno domnevati, da se bo ta trend v bodoče le še stopnjeval. S slednjo mislijo želim poudariti to, da se posebnost takih projektov kaže predvsem (ponavadi) v homogenejši celoti in v čustveno močnejšem doživljanju, saj vse prihaja le izpod uma posameznega osebka; s tem pa tudi le en sam slog, ideja in sporočilo, četudi je negativna plat slabša tehnična izvedba oziroma iskanje bolj monotonih rešitev.
Ime Dommedagssalme je verjetno bolj poznano zaradi skupine Isengard in istoimenske skladbe z albuma Vinterskugge…

Lychgate je kot glasbeni projekt z imenom Archaicus leta 2001 ustvaril Vortigern, leta 2003 je bil izdan edini demo, Beneath The Horizon (poleg tega sicer obstajata še dva dema iz 2002 in 2006, ki nista doživela izida), po lanskoletni spremembi imena v Lychgate pa je band z razširjeno postavo letos izdal tudi samonaslovljeni prvenec. Morda sem imel malce sreče, da sem šele po nekaj predvajanjih izvedel tudi za imena članov zasedbe, ki so razjasnila mnogo vprašanj o izvoru fenomenalnega izdelka: T. J. F. Vallely (Omega Centauri, Sanctus Nex) na bobnih, Vortigern (The One) na kitari in klaviatur…