Lani nas je na slovenski ekstremni sceni pričakal med drugim tudi drugi album solo projekta Aeonist, sicer zapakiran kot EP, saj mu do »pravega« albuma očitno zmanjka 8 minut (*žalostni stoki*). Bistveno o Aeonist je še leto prej temeljito obdelal že Dejan v recenziji prvenca, tako da se ne bi ponavljal. Čeprav je Votum Silentii res soliden album, je novi EP Deus Vult (»božja volja«) name naredil še toliko večji vtis.

Deus Vult stavi na atmosferičnost, ki jo vzpostavi že prvi orgelski riff in ne popusti do (pre)hitrega konca EP-ja. Kot dolgoletni oboževalec sosedskih Summoning mi Aeonist poteši krvavo žejo in me začasno osvobodi prekletstva osveževanja Arhivov, če je že kaj novega materiala. Aeonist dostavi brutalen, brutalno iskren in konsistenten black metal, v katerem se kontrastno prepletata agresivnost in hitrost na eni strani ter počasna atmosferičnost na drugi. Slednja črpa svojo moč iz počasnih in razvlečenih kitarskih riffov ter osrednje glasbene rdeče niti orgel in zborskega petja. Ta nit je morda celo v ospredju tako po glasnosti kot po svoji čistosti. Svojo prodornost malo izgubi le v vmesnih, hitrejših blackmetalskih ritmih, ki jih spremlja razčlovečen surov vokal zgodnjega drugega vala 90-ih. Ta igra izmenjevanja in prepletanja namenske surovosti, navidezne slabše produkcije vokalov in tolkal ter vrhunske produkcije »matrice« na drugi strani ustvarja prav poseben kontrast, ki se ga tudi po večkratni ponovitvi ne naveličaš. Kljub osrednji cerkveni temi si ne morem pomagati, da ne bi celotnega EP-ja asociiral z bolj bojevitim delom krščanstva in ne z običajnim bogoslužjem, na katerega morda ta namiguje.

Deus Vult je nepričakovana glasbena podlaga finalnega »šefa«, ko na trgu svetega Petra med srebanjem espressa na dnu vidnega polja zapazi (pre)dolg »health bar«. Je glasbena spremljava juriša krilatih huzarjev, ki v herojskem naskoku težke konjenice razbijejo vojsko otomanskih nevernikov pred Dunajem. Zato pogumni poslušalec: šlem na glavo in meč v roke, svete dežele se ne bodo osvobodile same!