Saj ne vem, kje začeti: pri bandu ali naslovu izdaje. A ker predvidevam, da je bil band najprej, bom začel z njim. Aeonist je novo ime na slovenski metal sceni oziroma dodatno ime v zbirki bandov ali projektov multiinstrumentalista Tilna Šimona. Z njegovo glasbo z imenom Veldes sem si kar dolga leta krajšal čas. A še preden je leta 2022 prišla menjava imena z željo po menjavi žalostnega za bolj radostno vzdušje, sem v vsej monotonosti sled za bandom izgubil. Mi je pa pred menjavo imena pot prekrižal Led by the Glowing River, prvenec Mossgiver, hkrati pa sem se ob tem spotaknil ob krovno ime Sij MusicArt, pod katerim Tilen od leta 2021 izdaja vse svoje celo- in polvečerce. Da povzamem vse na enem mestu, to so: Aeonist, Morrowsworn, Mossgiver in Ueldes.

Aeonist je torej še en projekt, ki pomaga Tilnu pri izražanju različnih glasbenih idej, ki jih nosi v sebi. V grobem in na hitro so si projekti vsi podobni. Skupna rdeča nit jim je atmosferičnost oziroma atmospheric black metal in epsko dolge viže, ki praviloma presegajo dolžino desetih minut. Te viže pa tudi v glavnem stavijo na nasprotujoč si učinek lepih, klaviaturno poudarjenih delov in grdega, umazanega black metala. S temi elementi je seveda možno ustvariti zelo različne učinke, na podlagi katerih se tudi projekti razlikujejo med seboj. Aeonist spada med pozitivnejše.

In še beseda o imenu albuma. Votum Silentii ali »zaobljuba molka« sicer ne pomeni, da imamo pred seboj instrumentalen plošček, vendar pa Tilen tudi pri tej izdaji sledi zdaj že nekako tradicionalni ideji, da dobi plošček ime po enem komadu. V tem primeru gre torej za komad Votum Silentii, ki je dejansko instrumentalen in se tudi odlično povezuje z naslovnico. Pri tej gre za reprodukcijo umetniškega dela Katedrala pozimi (»Dom im Winter«), sliko Ernsta Ferdinanda Oehmeja (1797–1855), nemškega romantičnega slikarja in ilustratorja, ki se je specializiral za upodabljanje krajin z arhitektonskimi elementi. V tej zvezi: stavba sama po sebi pove dosti, a hkrati večno molči.

Ker se o recenzirani izdaji nikoli nisem pogovarjal s Tilnom, tudi ne vem, kakšni vzgibi in motivi so ga vodili pri izbiri naslovnice, zato razumite mojo zgornjo razlago zgolj kot moje osebno mnenje. In ker me glavni kitarski riff naslovnega komada najbolj spominja na moje najljubše viže iz hiše Veldes, ki se pri Votum Silentii parijo z nekaterimi prečudovitimi dungeon synth melodijami, je tudi ta okoliščina povsem subjektivna, dotični komad pa moj najljubši. Ker je nekoliko krajši, tudi ne pogrešam vokala, ki je zame sicer zelo pomembna sestavina glasbe. Poleg tega komad proti koncu preseneti z zelo zanimivim groovy delom, ki postreže z orgelskim vložkom, ki ga takšnega menda še nikjer drugje nisem slišal.

A vrnimo se na začetek ploščka. Naslovni komad je namreč zadnji od treh, otvoritveni Saeculorum pa pri meni tudi kotira zelo visoko. Uvod z orglami in zborovskim petjem ustvari osrednjo melodijo pesmi in poskrbi za povsem drugačno vzdušje, kakršnega smo pri Tilnu vajeni. No, dokler ne zazvenijo kitare in bobni. Na tem mestu se potem že pojavijo asociacije in primerjave s preteklimi projekti in izdajami. Podobno se zgodi tudi pri drugi pesmi Oremus, kjer imajo klaviaturske melodije močnejši dungeon synth učinek. Tudi ta uvodno predstavljena melodija se vleče skozi celo pesem kot njen lajtmotiv, tako da na koncu več kot dvanajstminutna stvaritev mine kot strela.

Aeonist z Votum Silentii prinaša konkretno dozo radosti in lepote, ki je slovenska (black) metal scena v tej obliki še ni povsem poznala.