Hiss Spun je uradno peti studijski plošček Chelsea Wolfe, in to le sedem let za »prvencem« The Grime and the Glow, ki nakazuje neko novo obdobje v njeni diskografiji.
Očitno je, da Chelsea Wolfe z vsakim novim albumom tone globlje v svet trših zvokov in spogledovanja s polnokrvnimi metalskimi prvinami. Na Hiss Spun se ta premik zdi še bolj izrazit kot na predhodniku Abyss, kar med drugim potrjuje tudi prisotnost Kurta Balloua v vlogi producenta ter Aarona Turnerja kot enega izmed gostov (komad Vex) na ploščku. Hiss Spun je tako tudi najbolj oddaljen od (neo)folk vplivov, ki jih najdemo na njenih preteklih albumih, namesto njih pa dobimo obilico »kovinskih« elementov, zlasti takšnih, ki so blizu atmosferičnemu sludgeu in doom metalu. Plošček je s produkcijske plati in strukture skladb sicer bliže temačnemu goth rocku, toda kljub temu ga preveva težko zgrešljiva metalska prezenca. V dvanajstih atmosferično orientiranih skladbah Chelsea Wolfe večinoma stavi na dovršeno ritmično podlago z izpopolnjenim zvokom bobnov ter na nizko uglašene kitarske riffe, nad katerimi se kot iz daljave razprostira njen čisti, skoraj nezemski vokal, ki se kaže kot navidezno nasprotje instrumentalni podlagi, a je kljub temu vsaj tako temačen. Besedila, ki so vse bolj osebne narave, pa hkrati slikajo tudi risbo, ki odraža aktualno stanje človeške vrste, a kljub mračnosti vselej ohranjajo trohico upanja.
Hiss Spun potrjuje, da je glede na pretekle izdaje vsak novi studijski izdelek Chelsea Wolfe neki manjši eksperiment, na podlagi česar lahko spremljamo evolucijo njenega zvoka v vse bolj unikatno podobo. Kljub relativno stilski raznovrstnosti albumov pa je ena izmed konstantnih odlik gotovo ta, da je prav na vseh prisotna neka izmuzljiva esenca, ki je neodvisna od žanrske dinamike. Prav ta esenca pa je tista, ki daje opusu Chelsea Wolfe skrivnostno in temačno dimenzijo ter spreminja njeno glasbo v več kot zgolj vsoto posameznih elementov, kar več kot očitno potrjuje tudi Hiss Spun.