Vitrun je šele drugi dolgometražec Islandcev Carpe Noctem – od mojstrskega prvenca In Terra Profugus pa je minilo že dobrih pet let, skratka več kot dovolj, da zasedba takšne kakovosti pripravi novo »klasiko«. A kot že mnogokrat poprej v podobnih primerih visoka pričakovanja pogosto niso dosežena. In tudi na Vitrun je (vsaj delno) tako.

Vitrun skuša vsaj v grobem slediti viziji, ki so jo Carpe Noctem začeli na In Terra Profugus, to pa mu uspeva le delno. Kljub dovršeni izvedbi so kompozicije večinoma premalo drzne, nekaj izvrstnih idej pa ne prevlada nad bolj ali manj standardnim (morda celo g…

Ljubljanski Teleport so na sceni prisotni že osem let in aktualni demo The Expansion je tako že njihov šesti izdelek; ob še treh demotih (Universal Violence, Galactic Usurper, Stellar Damnation), enem EP-ju (Ascendance) in eni kompilaciji. Evolucija njihovega zvoka je precej zanimiva – če so začeli kot »Voivod/Vektor worship« band, se je njihov zvok tekom let opazno spreminjal (beri: »počrnil«) in se (skladno z logotipom) razvijal v vse bolj samosvojo smer. Še edina konstanta skozi leta je tematski koncept, ki se še vedno zadržuje v medgalaktičnih/sci-fi sferah.

Na The Expansion tako dobimo ne…

Sedemnajstega septembra, dobra tri leta po zelo obetavnem dolgometražcu Descend... into Nothingness, je izšel tretji studijski plošček domače zasedbe Dalkhu, ki letos obeležuje že desetletje in pol obstoja. V vmesnem času med predhodnikom in aktualnim ploščkom se je skupina okrepila z novim vokalistom, s katerim so še odločneje stopili na blackmetalsko stran black/death podžanrske mešanice in tako so vplivi death metala na Lamentation and Ardent Fire (še) bistveno manj opazni kot na prejšnji izdaji.

Slednje se od prve sekunde albuma dalje izkaže kot korak v pravo smer – uvodni komad Profanity …

Aktualni Obscurin izdelek Diluvium predstavlja zadnje dejanje znanstvenofantastične konceptualne tetralogije, ki se je začela z albumom Cosmogenesis ter nadaljevala na ploščkih Omnivium in Akróasis.

Na Diluvium Obscura nadgrajuje pretekle kreacije in obenem ostaja znotraj prepoznavnega zvoka. Dobrih petdeset minut na albumu mine zelo hitro in kljub precejšnji strukturni ter izvedbeni zapletenosti skladb gredo prav vse ravno dovolj v uho (če upoštevamo, da se gibljemo v podžanru tehničnega death metala s številnimi progresivnimi elementi), hkrati pa kljub dovoljšni udarnosti izžarevajo ravno pr…

V zaključku aprila so Sleep nenapovedano oznanili izid novega studijskega albuma The Sciences, po natanko 15 letih od zadnjega dolgometražca Dopesmoker. Originalnima članoma Alu Cisnerosu na basu in vokalih ter kitaristu Mattu Piku se je tokrat na bobnih pridružil Jason Roeder, najbolj znan kot član Neurosis, in s tem so Sleep postali prava »supergrupa«, če upoštevamo še Cisnerosove in Pikove aktivnosti v njunih uveljavljenih »post-Sleep« zasedbah Om ter High On Fire.

The Sciences je tako pravzaprav nekakšen »reunion« celovečerec. Pričakovanja pri tovrstnih izdajah so vselej (pre)velika in žal…

Leta 2014 izdani Where Greater Men Have Fallen je med vsemi Primordialovimi dolgometražci (upravičeno) doživel še najbolj mlačen odziv s strani kritikov in tudi dela poslušalcev. Čeprav ni slab, album preprosto ni dosegal visokega nivoja kakovosti ostalih Primordialovih ploščkov. Kakor koli, po slabih treh letih in pol je napočil čas za že deveto studijsko izdajo, na katero je marsikateri oboževalec zasedbe polagal precejšnje upe.

Kot smo zdaj že navajeni, Primordial tudi tokrat ponujajo okrog (dobro) uro dolgo stvaritev z osmimi skladbami, med katerimi vse z izjemo ene presegajo sedem minut t…

The Canyon Observer (TCO v nadaljevanju) so v sedmih letih delovanja postali eno izmed prepoznavnejših imen domače, recimo temu »underground« scene, zlasti s svojo razmeroma unikatno in zapomnljivo odrsko prezenco ter tremi studijskimi izdelki (dvema EP-jema in enim celovečercem), ki se jih ne bi sramovala niti katera izmed bolj prekaljenih tujih zasedb v tem (pod)žanru. Kot se spodobi, je TCO sicer težko stlačiti v neke idealnotipske žanrske okvire, a vendarle recimo, da je bila glasba njihovih preteklih izdaj še najbliže temu, kar bi opredelili nekje med atmosferičnim sludge metalom in t. i.…

Če so Drudkh pod okriljem Supernal Music prvih nekaj let ustvarjanja uživali status »prvih na vasi«, se je to (razumljivo) s povečanimi apetiti in podpisom pogodbe s precej večjo založbo Season of Mist precej spremenilo. Težko je sicer reči, da so Drudkh kar naenkrat postali »zadnji v mestu«, vendar pa so se po sicer odličnem albumu Microcosmos, ki je kot prvi Drudkh izdelek izšel pri Season of Mist, malce izgubili. Da ne bo pomote; noben kasnejši izdelek Drudkh ni bil izrazito slab, toda očitno je bilo, da je zasedbi rahlo pošla sapa, da ne najdejo več tistega ustvarjalnega navdiha, ki jih je…

Čeprav so »split« izdaje pogosto neupravičeno zapostavljena oblika posredovanja glasbe poslušalcem, priznam, da po njih posežem le redko. Pričujoči izdelek pa me je pritegnil predvsem (oziroma kar izključno) zaradi prisotnosti Wrestovega projekta Leviathan, ki v zadnjih treh letih po Leviathan magnum opusu Scar Sighted razen kompilacije desetletje in pol starih demov ni izdal nič novega. Temu navkljub bom v nadaljevanju poskusil obema vpletenima nameniti enako mero pozornosti.

Vsaka zasedba na »splitu« prispeva po en komad, vsak traja natanko dvanajst minut. Zadevo otvori(jo) Crawl, ameriški p…

Končno. Po natanko desetih letih od zadnjega celovečerca smo vendarle dočakali nov, (šele) četrti Nortt plošček. Prvak samooklicanega »pure depressive black funeral doom metala« je po odličnem prvencu Gudsforladt, ki je tako rekoč postavil temelje temu »podpodžanru« (ki so bili sicer nakazani že z zgodnejšimi demo izdelki), nato z naslednjima dvema dolgometražcema morda nekoliko razočaral del občinstva, saj slednja nista povsem dosegla visokih standardov, ki jih je postavil prvenec. Vseeno pa je marsikateri izmed privržencev napeto čakal na morebiten nov izdelek tega projekta.

Devet pesmi, ki …

Zadnji album Electric Wizard, Time To Die, izpred dobrih treh let je pokazal, da bi bandu koristila kreativna prevetritev. Že samo ime ploščka je nakazovalo, da se tega morda zavedajo tudi člani zasedbe. In če so tako stari Electric Wizard s tem albumom simbolno »umrli« (verjetno bi se tu našel tudi kdo, ki bi hudomušno pripomnil, da se je to zgodilo že prej), (po)nov(n)o rojstvo obeležujejo s ploščkom Wizard Bloody Wizard.

Kaj hitro se izkaže, da pravzaprav ne gre za novo rojstvo, temveč prej poskus obuditve od mrtvih (seveda zgolj na simbolni ravni, saj band vmes ni razpadel, bil na daljšem …

Niti leto in pol še ni mimo, odkar so Throane s svojim prvencem Derrière-nous, la lumière popestrili dogajanje v metalskem podzemlju, in že so nazaj z novo celovečerno kreacijo, tokrat naslovljeno Plus une main à mordre. Kot je pogosto navada pri novejših zasedbah, se drugi dolgometražec rad primerja s prvencem, še zlasti, če je bil slednji dobro sprejet in vsaj relativno opazen. In tudi v tem primeru lahko poskusimo s tovrstno metodo.

Če se najprej ozremo na dolžino trajanja ploščka lahko opazimo, da je Plus une main à mordre z dobre tri četrt ure glasbe občutno daljši od prvenca, ki je obseg…

Blut Aus Nord se po tretjem delu iz zbirke »starodavnih spominov« Memoria Vetusta izpred treh let z novim studijskim ploščkom vračajo v industrialno orientiran (in vse manj) black metal, v katerem so z leti postali celo bolj domači kot v atmosferičnem black metalu, ki ga najdemo na prej omenjeni trilogiji in pri Blut Aus Nord začetkih. Naslov zbuja asociacije na prelomni album The Work Which Transforms God, od izida katerega je preteklo že skoraj desetletje in pol in za katerega je moč reči, da je pustil pomembno sled v širšem metalskem prostoru prvih desetletij enaindvajsetega stoletja. Če se…

Hiss Spun je uradno peti studijski plošček Chelsea Wolfe, in to le sedem let za »prvencem« The Grime and the Glow, ki nakazuje neko novo obdobje v njeni diskografiji.
Očitno je, da Chelsea Wolfe z vsakim novim albumom tone globlje v svet trših zvokov in spogledovanja s polnokrvnimi metalskimi prvinami. Na Hiss Spun se ta premik zdi še bolj izrazit kot na predhodniku Abyss, kar med drugim potrjuje tudi prisotnost Kurta Balloua v vlogi producenta ter Aarona Turnerja kot enega izmed gostov (komad Vex) na ploščku. Hiss Spun je tako tudi najbolj oddaljen od (neo)folk vplivov, ki jih najdemo na njen…

V desetih letih studijskega zatišja je verjetno že marsikateri Akercocke privrženec obupal nad možnostjo, da bomo še kdaj dobili kak nov dolgometražni izdelek izpod rok te londonske zasedbe, toda nekje v lanskem letu je band le oznanil, da je napočil trenutek za šesti plošček, ki je temo sveta ugledal konec avgusta letos.

Promocijske fotografije banda pred izidom albuma so nakazovale estetsko spremembo, saj so dnevi suknjičev in kravat očitno minili. Toda že po prvih nekaj skladbah se izkaže, da se na drugi strani Akercocke glasba ni radikalno spremenila, temveč gre prej le za simbolno spremem…

Limbonic Art je ena izmed zasedb, ki je (skupaj z drugimi sodobniki) orala ledino simfoničnega black metala v sredini devetdesetih let. Prva dva albuma tako še danes sodita med klasike simfoničnega black metala, kasneje pa je prepoznavnost skupine precej upadla in Limbonic Art se nikoli niso niti približali uspehu prav tako simfonično navdahnjenih rojakov, kot so npr. Dimmu Borgir ali pa Emperor.
Zasedbo, ki je večino časa delovala kot kreativno bolj ali manj uravnotežen duet, je še pred sedmim studijskim dolgometražcem Phantasmagoria zapustil Morfeus in tako je Limbonic Art z ustanovnim članom…

Newyorškim Tombs je v desetletju delovanja uspelo zgraditi prepoznaven slog, ki ga poskušajo nadgraditi z vsakim novim ploščkom. Če se jim je na drugem dolgometražcu Path of Totality vse »poklopilo« in je bil tretji celovečerec Savage Gold njegov zelo soliden naslednik, je pri EP-ju All Empires Fall prvič konkretneje zaškripalo. Zaradi nedodelanosti omenjenega ploščka je namreč marsikateri poslušalec ostal ravnodušen. Kljub temu si večina verjetno ni belila glave, saj je vendarle šlo za prehodno izdajo, ki je bila namenjena predvsem krajšanju časa med tretjim in novim dolgometražcem.

Slednji j…

Od zadnjega ploščka banda The Ruins Of Beverast, Blood Vaults – The Blazing Gospel of Heinrich Kramer, ki bi ga kljub nesporni kakovosti uvrstil na rep lestvice v diskografiji projekta, so minila že dobra tri leta in pol, in pred nami je vendarle peti dolgometražec z imenom Exuvia.
Naj vas ilustracija na naslovnici ne zavede; Alexander von Meilenwald se z The Ruins Of Beverast na Exuvii ne spušča v vode kakšnega pop-folk metala v stilu Korpiklaanov, temveč še vedno ostaja zvest svojemu slogu, ki ga je izpilil (in ga še vedno nadgrajuje) v skoraj desetletju in pol ustvarjanja s projektom. Tudi …

Po skoraj mesecu dni vrtenja aktualnega Mastodon ploščka Emperor Of Sand končna sodba ni kaj bistveno lažja kot po prvem poslušanju.
Že po nekaj uvodnih skladbah je jasno, da je v celotnem opusu zasedbe sedmi studijski dolgometražec verjetno daleč najbolj dostopen širšemu poslušalstvu (celo bolj kot predhodnik), tako iz vidika strukture skladb kot tudi same produkcije albuma. Ali je to namerno ali ne, niti ni važno, večje dostopnosti sam ne bi avtomatsko enačil z nižjo kakovostjo, seveda pa se marsikateri glasbeni elitist, pardon, »sladokusec«, s tem ne bi strinjal. Enajst komadov na ploščku s…