Blut Aus Nord se po tretjem delu iz zbirke »starodavnih spominov« Memoria Vetusta izpred treh let z novim studijskim ploščkom vračajo v industrialno orientiran (in vse manj) black metal, v katerem so z leti postali celo bolj domači kot v atmosferičnem black metalu, ki ga najdemo na prej omenjeni trilogiji in pri Blut Aus Nord začetkih. Naslov zbuja asociacije na prelomni album The Work Which Transforms God, od izida katerega je preteklo že skoraj desetletje in pol in za katerega je moč reči, da je pustil pomembno sled v širšem metalskem prostoru prvih desetletij enaindvajsetega stoletja. Če se zato vsaj za trenutek zdi, da bi Deus Salutis Meæ lahko predstavljal nekakšno njegovo neformalno nadaljevanje, pa že nekaj uvodnih minut pokaže, da gre za opazno različna izdelka znotraj sorodnega podžanra.

Deus Salutis Meæ ali »bog moje odrešitve« (prosto prevedeno) deluje kot konceptualna celota, ki sledi svojemu naslovu (ki je neposreden psalmski citat). Kot nakazujejo naslovi skladb, lirski subjekt vseskozi tava med različnima poloma, med lučjo in temo, med breznom in razodetjem, in ko se že zdi, da je svetloba prevladala (Ex Tenebrae Lucis), pomenljiv naslov zadnje skladbe (Métanoïa), ki med drugim lahko pomeni »duhovno spreobrnitev«, pusti dvoumen zaključek. Kot na že nekaj zadnjih izdajah Blut Aus Nord tudi tokrat občasno posegajo po čistih vokalih, ki dopolnjujejo zlasti (relativno) melodične instrumentalne dele, pa tudi nekatere počasnejše trenutke. Pri instrumentalni podlagi na albumu prevladujejo skoraj sintetični ritmi, ki vodijo disonantne kitare; skratka lahko bi rekli »business as usual« v primeru Blut Aus Nord. Vseeno vse skupaj deluje še za odtenek bolj odtujeno, dehumanizirano kot na ostalih primerljivih izdajah iz Blut Aus Nord opusa. Če je slednje v preteklosti delovalo kot srh vzbujajoče ter pomagalo ustvariti specifično atmosfero, pa se tokrat izkaže kot potencialno dvorezen meč, saj včasih izpade, da je album posnela neka umetna inteligenca in ne človek, vokali pa so tako le posnetki iz časov, ko je človeštvo še vladalo Zemlji. Morda pa je naslov albuma (v povezavi z glasbo) le cinična in samoironična kritika sodobne tehnologije in družbe, v kateri se je človek oddaljil od svojega »bistva« in narave ter zabredel v navidez brezizhodni položaj, v katerem so naša avtomatizirana življenja postala le del vsesplošne bivanjske praznine, ki ji nihče več ne more ubežati. Zato lahko naslov razumemo kot obupan, a posmehljivo misleč »le bog nam lahko pomaga«, čeprav se na drugi strani zasedba morda celo neironično spogleduje s krščanskimi idejami in robotizacijo. Seveda pa so možne tudi številne drugačne (verjetno tudi bolj razumne) interpretacije.

Deus Salutis Meæ kot celota sicer deluje, a vendar kljub temu prvič po dolgem času s previdnostjo zrem v prihodnost Blut Aus Nord, saj izgleda, kot da so na cilj tokrat prispeli bolj upehani kot običajno, ne da bi ob tem rezultat kakor koli nadgradili in da bo v bodoče morda res moral glasbo namesto njih pisati kakšen sofisticiran program. Hkrati estetika oziroma forma vse bolj izpodriva vsebino ter skuša zrušiti njuno dolgoletno ravnotežje in dopolnjevanje med njima v dozdajšnjem ustvarjalnem svetu Blut Aus Nord. Vseeno vse našteto (vsaj) privržencem zasedbe ne bi smelo pokvariti slušnih užitkov, ki jih plošček nedvomno ponuja.