Čeprav so »split« izdaje pogosto neupravičeno zapostavljena oblika posredovanja glasbe poslušalcem, priznam, da po njih posežem le redko. Pričujoči izdelek pa me je pritegnil predvsem (oziroma kar izključno) zaradi prisotnosti Wrestovega projekta Leviathan, ki v zadnjih treh letih po Leviathan magnum opusu Scar Sighted razen kompilacije desetletje in pol starih demov ni izdal nič novega. Temu navkljub bom v nadaljevanju poskusil obema vpletenima nameniti enako mero pozornosti.

Vsaka zasedba na »splitu« prispeva po en komad, vsak traja natanko dvanajst minut. Zadevo otvori(jo) Crawl, ameriški projekt za katerega poprej še nisem slišal. V dvanajstih minutah servira(jo) žanrsko izmuzljivo mešanico sludgea, black in doom metala ter celo noise glasbe, verjetno pa bi pri tem našli še katerega izmed drugih (pod)žanrov. Komad zaznamuje močna in večinoma počasna ritem sekcija ter kričeči vokali, ki so skriti povsem v ozadju in služijo predvsem kot dodaten instrument. Vse skupaj slika težko in morečo podobo davno pozabljene podzemne ječe, v kateri bivajo le še sence tistih, ki so tam pred več desetletji ostali ujeti nekje med življenjem in smrtjo. Crawl z dovršenim posnetkom pokaže(jo), da na splitu ne igra(jo) zgolj vloge nekakšne ogrevalne predskupine Leviathan, temveč je/so v tem primeru povsem enakovreden sodelujoči in gotovo bom v bodoče preveril še kateri izdelek te zasedbe.

Na drugi strani pa začetni del Leviathan komada deluje kot nekaj, kar bi lahko našli na B-strani singla (če bi ta obstajal) iz v uvodu omenjenega albuma Scar Sighted. Toda komad se v nadaljevanju razvije v povsem polnovredno Leviathan skladbo, v kateri lahko najdemo nekakšen presek celotne diskografije projekta, saj po malem črpa iz najrazličnejših Leviathan obdobij. Vseeno deluje kot povsem koherentna celota, ki jo povezuje temačna melanholičnost, ki je neke vrste zaščitni znak večine Wrestovih izdaj. Po umirjenem uvodu sicer sledi bolj živahen in nekoliko anahronističen »upbeat« del toda zatem komad zapluje v dobro poznan atmosferično/ambientalno obarvan Leviathan black metal. Wrest se ponovno izkaže kot mojster stopnjevanja napetosti, a ravno ko se poslušalec povsem pogrezne v komad, kriki oznanijo njegov konec. Dvanajst minut tako mine presenetljivo hitro in pusti željo po še. Ker pa novega Leviathan ploščka še ni na obzorju, poslušalcu preostane le, da pritisne na »repeat« in ponavlja vajo, dokler se mu ljubi.

Pričujoči split je torej uravnotežena in smiselna celota dveh zasedb, za katero bi si kvečjemu želel, da bi bila obsežnejša, s še večjim prispevkom obeh vpletenih, vsekakor pa v celoti doseže svoj namen. Morda je sicer primarno bolj namenjen predvsem privržencem katerega izmed obeh projektov, vendar bo verjetno pritegnil tudi marsikaterega naključnega poslušalca.