The Canyon Observer (TCO v nadaljevanju) so v sedmih letih delovanja postali eno izmed prepoznavnejših imen domače, recimo temu »underground« scene, zlasti s svojo razmeroma unikatno in zapomnljivo odrsko prezenco ter tremi studijskimi izdelki (dvema EP-jema in enim celovečercem), ki se jih ne bi sramovala niti katera izmed bolj prekaljenih tujih zasedb v tem (pod)žanru. Kot se spodobi, je TCO sicer težko stlačiti v neke idealnotipske žanrske okvire, a vendarle recimo, da je bila glasba njihovih preteklih izdaj še najbliže temu, kar bi opredelili nekje med atmosferičnim sludge metalom in t. i. postmetalom, morda s ščepcem več temačnosti, kot je to običajno za zasedbe znotraj teh (pod)žanrov, ki pa hkrati ne padejo v kategorizacije, kot je npr. postblack metal ipd.

Slednje se zdi vredno omembe predvsem zato, ker smo na aktualnem izdelku NØLL priča opaznejšemu premiku v zvoku TCO, in to k bolj »prvinskemu« sludge metalu, ki (še) odkritejše poudarja svoje hardcorovske korenine. Za zasedbo, katere skoraj prepoznavni znak so zlasti nastopi v živo, tovrsten premik prej izpade kot logična poteza kot pa nekaj nepričakovanega. In tudi komadi na NØLL sledijo tej tezi; neredko se zdi, kot da so bili proti svoji volji ujeti v studijski format, in kar kričijo po tem, da bi bili lahko izvedeni v svojem »naravnem«, živem koncertnem okolju. Omenjeno ni mišljeno kot kritika – NØLL v veliki meri dobro ujame bistvo vsakega izmed komadov, in če si jih poslušalec zavrti dovolj naglas na kakovostnem predvajalniku glasbe, se hitro razkrije njihov potencial za živo izvedbo. Komadi, ki jih na NØLL ponujajo TCO, so v glavnem nabiti z energijo in temo ter se hkrati požvižgajo na to, da bi bili spevni in šli hitro v uho. Atmosferični elementi so se skoraj v celoti umaknili udarnim hardcorovskim napadom, ki poslušalcu ne nudijo daljšega predaha. Struktura albuma smiselno posnema zgradbo dramskega trikotnika, kjer začnemo z zasnovo (Mirrors in Nøll), nadaljujemo z zapletom (Entities in Lacerations), dosežemo vrh(unec) v Abstract, ki mu nato sledita še razplet (Fracture in Neon Ooze) in razsnova (Circulation). Čeprav že naslov očitno namiguje, da se album spogleduje s konceptom Niča, na idejni ravni prej deluje kot nekakšen prazen označevalec (v pozitivnem smislu) in tako lahko vanj vsakdo projicira, kar želi: svoje dvome, frustracije, strahove idr. S tem se odpre polje najrazličnejših možnih interpretacij, ki pa so vse izrazito subjektivne narave. Ravno ta »odprtost« pa daje izdelku neko dodano vrednost, saj poslušalca ne poskuša nikamor prisilno ukalupiti, temveč mu omogoča, da »bere« album, kakor ga je volja.

NØLL je koherenten in (tudi v tehničnem pogledu) izpopolnjen plošček, ki ne nudi poceni šusa na prvo žogo, temveč od poslušalca zahteva določeno mero recipročnega vložka, če slednji seveda želi iz same izkušnje odnesti čim več tega, kar album v sebi ima. Hkrati je torej tudi studijski izdelek, ki anticipira demonstracijo materiala v živo in ne obratno, zato je konzumiranje v tem formatu pravzaprav šele prva stopnja izkušnje in ne zaključen proces. Obenem si je band pustil (seveda pri tem ne mislim, da je šlo za neko namerno odločitev) dovolj prostora za nadaljnjo rast in nadgradnjo zvoka na morebitnih prihodnjih studijskih izdelkih. TCO se tako z NØLL na domačem prizorišču vnovič predstavljajo kot samosvoj band, ki se hkrati brez težav kosa tudi s tujimi (podobno) zvenečimi imeni na sceni.