Šaleški progresivci Cordura neumorno nadaljujejo pisanje literature in glasbe za svoj magnum opus, imenovan Saga sedmih svetov, ki bo poleg knjig obsegal tudi dobri dve uri glasbenega materiala v obliki sedmih EP-jev. Ta napovedana epska septologija pa je konec aprila postala bogatejša za tretji EP, ki nosi ime Uxorth. Khm, vsaj nekdo, ki za razliko od George R. R. Martina svoje obljube tudi izpolnjuje.

Kakor koli že, Cordura veljajo za izjemno dinamično glasbeno zasedbo s plavajočo temeljno ploščo, ki s fiksnimi stenami pravzaprav ni omejena. Zakaj? V svoji diskografiji, ki je sestavljena iz dveh pravnomočnih celovečercev, enega ploščka v živo in treh EP-jev, se glasbeno praktično nikoli kaj preveč ne ponavljajo. Žanrsko so nam v svojih srečnih 13 letih obstoja ponudili od sočnega thrash metala in tehničnega death metala pa vse do atmosferičnega dungeon syntha. Se pravi, gre za skupino, ki je prej vse drugo kot predvidljiva.

Prvi EP opusa, prvi planet Annurth, je atmosferično naravnan izdelek, ki z metalom kot takim praktično nima skupnih točk. Njegov naslednik, Nibiru X, je že povsem drugačna zgodba s pogonom na fosilno, deathmetalsko gorivo. S čim pa nas Cordura gostijo na tretjem planetu, Uxorth? Bomo jedli žilavo meso ali bomo filtrirali minerale iz podrastja kakšne goščave?

Uxorth je po trajanju do sedaj najkrajši EP, sestavljen iz treh skladb, ki ne presegajo skupne dolžine 18 minut. Podobno kot na predhodniku Nibiru X so tudi tukaj skladbe grajene na osnovi death metala, le da je celota zapolnjena in nadgrajena z nešteto finimi dodatki, kot so kaotična psihedelika, sintetični, ambientalni klaviaturski vložki in jazz.

Začetno skladbo 0.1.3. Raskolnikov bi lahko brez slabe vesti opisal kot organiziran kaos. Gre za petminutno turbulentno potovanje, s pričetkom v slogu klasičnega, tehničnega death metala, ki se kaj kmalu premeša s totalno psihadeliko in jazzy kitarskimi vložki ter psihotično čistim vokalom, ki me stilsko na trenutke celo spominja na Devil Doll, odlično!

Zgodba se nadaljuje s skladbo 0.2.6. Remebrance, ki jo žene militantni ritem synth basa in hudičevo spominja na zvočno podlago kultne video igre DOOM iz davnega leta 1993. Zanimivost te skladbe je uporaba fretless kitare, ki služi kot mehka in atmosferična protiutež omenjenemu strogo odrezavemu basu. Raba fretless kitare v metalu ni ravno pogosta, a Cordura, kot zgoraj omenjeno, ne delujejo po strogih predpisih in so glasbeno ekstremno odprta skupina.

Zadnje in hkrati najdaljše dejanje na planetu Uxorth predstavlja skladba 0.3.9. Implant, ki je najbrž tudi moj favorit EP-ja. Gre za devetminutno perfektno kombinacijo death metala, jazza in skoraj gotske klaviaturske atmosferike v stilu dobrih starih grozljivk. Ustvarja ekstremno mračno-tragično ozračje, odlikuje jo na eni strani brutalen deathmetalski growl, na drugi strani pa zelo dovršeno čisto in melodično petje, oboje vredno pohvale.

Kaj nam Uxorth torej ponuja? Ponuja nam eno fantastično potovanje z vzponi in padci, pospeški in zaviranji, potovanje po sterilnem, industrijskem okolju kot tudi mračnem deževnem močvirju. Gre za krasno uravnoteženo mešanico različnih stilov, brez striktno dominantnih elementov, kar tvori eno svežo in izjemno poslušljivo celoto. Pristašem šolskega death metala EP najbrž ne bo hitro zlezel pod kožo, bo pa definitivno pritegnil pozornost ljubiteljev eksperimentalne in drugačne, ekstremne glasbe.