Neverjetno, kako se lahko stvari obrnejo v popolnoma drugo smer. Zdaj je sicer to že polpretekla zgodovina, mogoče pa se še kdo spominja, da je bil Lukas Gotsch, idejni vodja graške atmosferične black metal zasedbe Ellende, tik pred tem, da vrže puško v koruzo in Ellende dokončno pokoplje. Razlogov za to je bilo takrat kar nekaj, a dejstvo, da se to ni zgodilo, potrjuje izid šestega celovečerca Zerfall.

Štiri leta po izidu albuma Ellenbogengesellschaft oziroma dve leti od izdaje ploščka Todbringerin je iz avstrijskega dela Štajerske zavel veter z novimi stihi pogube, melanholije, žalosti, na trenutke tudi obupa in obžalovanja. Vse to v sebi nosi Zerfall, nadaljevanje zgodbe, ki jo skozi glasbo ovekoveča Lukas. Zerfall s sabo prinaša devet novih stvaritev, ki v stilu predhodnikov (to v mojih očeh sicer najbolj izžareva Lebensnehmer) ustvarijo svojo entiteto, če želite tri samostojne zgodbe v zgodbi, ki jih pripoveduje protagonist in imajo skupni imenovalec Zerfall. 

I. Le resnica?

Was sein wird, was jetzt ist,
die Wahrheit ist,
Ich weiß es nicht ...

Prvo dejanje albuma, ki sestoji iz prvih treh komadov, kot je to zdaj že v navadi, otvori instrumentalni Nur. Tokratna žalostinka morda ni v klasičnem atmoferičnem duhu, temveč se bolj, če ne že v celoti naslanja na žanrski predalček z nadimkom »post«, še natančneje se v mojih očeh zelo spogleduje s prijemi iz hiše Gaerea*. Komad je le začetni graditelj, ki se postopoma razvije v komada Wahrheit Teil I in Teil II. Ne le, da se imensko navezujeta, dejansko se prepletata in ustvarita z Nur močan skupen težkih in melanholičnih riffov. Prehodi iz hitrih delov v otožne ter počasnejše dele komadov so tokrat bolj očitni, na trenutke odsekani, a ne narejeni na silo, temveč se lepo zlivajo drug v drugega. Svoje k temu doda narečje, ki se vleče skozi celotno ploščo, ter zvočna kulisa z gorskih planjav pri Wahrheit Teil I. Pristop je za odtenek modernejši, saj je sama produkcija bolj spolirana kot pri predhodnih albumih. Vsekakor pa je motiv prvega sklopa albuma zavezan brezupju in žalosti, ki ji navidezni protagonist želi ubežati.

II. Propad ali uvidenje?

Prehod iz prvega dejanja v drugo pa je povsem nekaj drugega. Odsekanost med Wahrheit Teil II in naslednjo skladbo, sicer naslovno Zerfall, se ne more bolje izpeljati kot v tem primeru. Uvod v komad je totalno nasprotje od predhodnika, a se tudi ravno tako hitro razvije v skladbo, ki tako strukturno kot tudi tematsko nakaže odstopanja od poznane formule Ellende in vpelje nove prijeme, nova zvočna prepletanja. Kot že rečeno, je vse bolj viden vpliv »post« black metala, čeprav bi jaz to zgolj ožigosal kot vidni napredek v novejše, modernejše vode. Če je prvo dejanje delovalo kot en komad, razdeljen v tri sklope, pa je drugi del razklan na tri samosvoje komade. Übertritt tako prednjači z nežnejšimi pasažami, ki že nakažejo transcendenco oziroma se z dramaturškega zornega kota zgodi prelomni moment, kjer iz prvotne nesmiselnosti iz prvega dejanja privre na plan kanček upanja. Ode ans Licht sicer še enkrat postavi upanje pod vprašaj. Čeravno najkrajši komad albuma in mogoče najbolj ellendovski ta kot najbolj osebno izpovedni ter zame čustveno najmogočnejši odlično zaključi drugo dejanje.

Tiefe Wut und Schmerz sind schnell versteckt,
es lohnt das Leben, manchmal seh‘ ich das nicht.
Fühl‘ mich so allein, wo das Dunkel is.
Strahl‘ ich selbst schon heller? Ode ans Licht!

III. Čas za spremembe

Poslednje dejanje otvorita komada Zeitenwende Teil I in II. Že s samim naslovom nakažeta preobrat in več ne iščeta vzrokov za stanje duha, vzrokov žalosti. Kljub spoznanju, da sta brezupje in bolečina, ki ju nosi življenje, neizpodbitna, se protagonist vda v usodo, se z njo sprijazni ter se poda na poslednjo pot. Glasbena podlaga se pri teh dveh komadih tudi nekoliko bolj pozitivno obarva. Še vedno so tu mogočne kitare in bobni, ki pa se iz zloveščega počasi začnejo nagibati k spokojnemu zvoku, ki ga podkrepijo čustvene solaže. Za sam konec nas protagonist s svojo zgodbo popelje na potovanje, z zadnjo skladbo Reise. Ali gre za iskanje utehe ali le pobeg od lastne usode, pa naj vsak poslušalec presodi sam.

Unendlichkeit
hat mich verführt
wo sich der Weg entzweit.
Nun bin ich weg,
flieg durch die Welt,
Einsamkeit stirbt,
ich bin nichts und
Alles ist Eins.

Šesti album Avstrijcev Ellende Zerfall znova poseže v najgloblje predele človeške zavesti in se zgodbovno dotakne čustev. Glasbeno poseže po novejših prijemih, ki se kar nekako oddaljijo od poznanega zvoka Ellende. Še vedno gre pri tem za Ellende, kar se tudi takoj sliši, vendar je več solaž, več modernejšega. Tukaj predvsem mislim na dejstvo, da post metal, če ga že moram znova navesti, svojo težo najde v strukturi celotnega aranžmaja komada, manjka pa mu tisti markantni riff, tista pasaža, ki ostane v podzavesti. Ampak narava glasbe v tem žanru je takšna in tako je pri Ellende z zadnjo ploščo pomik iz bolj klasično atmosferičnega black metala v sodobnejše vode nekako naravni proces, če že ne kar selekcija.

Album je vsekakor vreden poslušanja za vsako uho, ki mu razlaganje zgodbe v podobi ekstremne glasbe ugaja, predstavlja odklon od vsakdanjosti ter pomik v lastno podzavest, kjer človek najpogosteje sam bije svoj čustveni boj, kot ga v zgodbi Zerfall bije neimenovani protagonist. Da ne bo ostalo le pri osamljenem poslušanju nosilca zvoka za štirimi stenami, pa lahko Ellende prisluhnete tudi v živo, ko se bodo v sklopu turneje skupaj s Firtan in Karg 12. januarja ustavili v ljubljanskem Orto Baru – tam se boste na lastne oči lahko prepričali o resničnosti zgoraj napisanih besed ter mogoče ujeli še kak cukerček iz bogate diskografije Ellende.

* Bandov je še ogromno, a ob samem poslušanju albuma sem dobil asociacijo na Portugalce Gaerea, ki je še vedno prisotna.