Prva stvar, za katero sem prosil »boyse« iz Ilirske Bistrice po nastopu na kranjskem TrainStationu, je bila, da mi pomagajo razčleniti žanrsko pestrost svoje glasbe. Razlog je preprost in slišen tudi na njihovem prvencu The Dark Side of Eden, saj je v ploščku moč razpoznati več podzvrsti metala.

Album se začne s kratkim instrumentalom To Whom It May Concern, nakar sledi uvodni riff v pesem The Ring. Že po prvih taktih me je spomin popeljal k prvim albumom Lamb Of God, predvsem pa so me spomnili na groovy slog plošče As the Palaces Burn. Abacinate je drugi groove komad in ne razočara, kakor ne razočarajo pesmi, ki se zvrstijo za njim.

Agonija življenja se pozna tako na besedilih kot v samem glasbenem ozadju. Od death metala, ki je najbolj viden v barvi vokala in določenih riffih, pa do thrasherskega razbijanja. Vsak komad se začne z riffom, Primorci pa nam postrežejo tudi s kakšnim dobrim breakdownom ter tudi nekaj sludge elementi v slogu Mastodon. Lahko bi rekel, da me močno spomnijo na začetne dneve Sylosis, kar zame osebno predstavlja ogromen potencial za prihodnost.

Vmesni prehodi med posameznimi deli pesmi so kot nalašč, da si za nekaj sekund oddahneš, preden te s hrbta udari breakdown ali nov riff. Vrhunec albuma je zame osebno The Dark Side, ki te z udarnim uvodom kar potegne vase. Moram priznati, da sem ritmičen intro zavrtel kar petkrat, preden sem se odločil pesem končno le odvrteti do konca. Ritem sekcija, predvsem baskitara, v ozadju odlično dopolnjuje kitari in vokal, najbolj umazan del pa je nekje v sredini pesmi Into the Abyss.

Album je na koncu zaradi vse pestrosti, ki jo ponuja, zame osebno pristal na sceni modernega metala, glasba na plošči pa je več kot prava za razgibavanje vratu v avtu, ko se voziš z dnevne tlake. Album predstavlja odličen začetek banda, ki si je šele začel utirati pot na glasbeni sceni, kar je potrdil tudi z nastopom v Kranju.