
Imperial Crystalline Entombment (I.C.E.) – Abominable Astral Summoning
Imperial Crystalline Entombment (I.C.E.)
Abominable Astral Summoning
Debemur Morti Productions, 2025
11. 9. 2025
V času poletnega nesramno žgočega sonca in peklenske vročine ljudje hrepenimo po vsem, kar je mrzlo. Bodisi gre za pivo, sladoled ali preprosto počitek neposredno pod klimatsko napravo. Pa se kdaj vprašamo, ali nas lahko ohladi tudi nekaj, kar ni otipljivo, kot na primer glasba? Obstaja glasba, tako mrzla, da nas ob poslušanju kar mrazi? Hja, morda poznam odgovor na ta vprašanja. In ne, to ni Immortal, odgovor se skriva na lokaciji, ki je nam precej bolj oddaljena in verjamem, da bo marsikdo za to danes slišal prvič, a zagotovo ne zadnjič. Pa poglejmo.
Odgovor se glasi Imperial Crystalline Entombment ali preprosto I.C.E. Skupina I.C.E. prihaja iz ZDA, natančneje iz Marylanda. Sestavljajo jo misteriozni, zamaskirani člani, ki se skrivajo za belimi opravami in se predstavljajo kot ledeni demoni/fantomi, ki pod okriljem fiktivne entitete, ki sliši na ime Råvaskeith, širijo ledeno apokalipso. Råvaskeith je po njihovem prepričanju neke vrste anti-bog, ki prebiva zunaj časa in prostora, oni pa so bili poslani na Zemljo kot njegovo orožje. Tako nekako, na kratko. Skupina preigrava brezkompromisno surov, hiter black metal prve klase.
Prvič so nase opozorili leta 2004 s prvencem Apocalyptic End in White, a so kmalu po izdaji, brez enega samega nastopa v živo, ne da bi lahko o skupini izvedeli kar koli več, zopet poniknili in prenehali delovati. Škoda, ker je imel prvenec potencial.
Ampak nikoli ne reci nikoli. Tako je status »neaktivno« trajal vse do leta 2023, ko so kot strela iz jasnega udarili z albumom številka dve, Ancient Glacial Resurgence. In če se prvi album začne s stavkom »We are fuckin’ I.C.E.«, se začne njegov naslednik z logičnim »We are still fuckin’ I.C.E.«, in ja, po toliko neaktivnih letih je album dejansko enakega kova kot prvenec, surov, hiter in direkten, torej začetni stavek več kot drži, še vedno proizvajajo ledeno mrzlo glasbo. Tokrat so se ti gospodje v belem zadeve lotili precej bolj resno kot pred 20 leti in so tudi pričeli z nastopi v živo, debitirali so lansko leto na zloglasnem Hellfestu v Franciji.
Pred kratkim pa je izšel izdelek številka tri, imenovan Abominable Astral Summoning. Je še vedno tako hladen, kot sta predhodnika, ali ga nemara lahko poslušamo s kratkimi rokavi? Naj vam ga kar predstavim.
Ko pomislimo na Ameriko v povezavi z black metalom, nam odkrito v podzavesti prav nič ne vibrira. Amerika je dežela vrhunskega thrash metala in maternica death metala, ki je risal smernice današnji mrtvoželezni kulturi, ampak pri black metalu, roko na srce, Amerika bolj tenko piska, četudi ima zelo pester nabor skupin. Zna kdo našteti kakšno res omembe vredno ter izstopajočo ameriško black metal zasedbo? Razen morda treh skupin bi rekel, da najbrž bolj težko.
I.C.E. pa imajo precej svojevrsten zvok, ki se bolj kot ameriški šoli približa skandinavskim velikanom. Ostri tremolo kitarski riffi, ki režejo kosti in pošteno stresajo koščice srednjega ušesa, bobnanje na steroidih, demonsko rezek vokal, ki je kljub svoji surovosti dodobra razločen v smislu, da se besedila razume brez večjih naporov – vse to in še več so atributi, ki krasijo kreacije misteriozne skupine.
Abominable Astral Summoning se od prvih dveh izdaj sicer nekoliko razlikuje, a vseeno zveni dovolj podobno, da mu zlahka pripišemo izvajalca. Gre za skupek desetih skladb in krajšega intra v skupni dolžini nekaj več kot 46 minut in je s tem tudi najdaljša stvaritev skupine. Tehnično je kompleksnejši v smislu nenadnih ritmičnih in taktnih menjav, za odtenek je bolj melodičen in morda tudi rahlo počasnejši, ampak brez skrbi, še vedno hudičevo hiter. Za razliko od prvih dveh izdaj se tukaj pri določenih kitarskih riffih precej bolj čutijo vplivi heavy in thrash metala, ponekod dooma in celo punka, ampak je vse skupaj odlično degradirano in zapakirano v embalažo iz črnega železa.
Gre za prvovrsten, zrel black metal, ki nima brez zveze vrinjenih čustvenih momentov ali neke globoke filozofije v ozadju. Četudi je album nekoliko drugačen, je še vedno dovolj direkten, dovolj surov in seveda dovolj hladen, da si zasluži vso pozornost in ga vsekakor zelo priporočam.
Avtor:Tomaž Hostinger







