Ja, meni je ena najlepših lastnosti (dobrega) metala ta, da je narejen s srcem in dušo. Ta posvečenost oziroma predanost metalskega ustvarjanja se najlepše odraža v kakovosti končnega rezultata – v pesmih. Če naj gre za zmajev krik, naj bo ta izviren, prodoren in mogočen; če naj gre za mletje trupel, naj bo to nasilno, krvavo in odvratno; in ako naj bo jeza, naj ne bo okrancljana s progom, marveč naj bo agresivna, udarna in neustavljiva. Pri EP-ju Nuclear iz Čila dobimo ravno to: tri avtorske šrapnele prvovrstnega, z elementi death metala zastrupljenega (mišljeno v pozitivnem smislu) agresivnega thrasha ter tri priredbe.

Avtorski del odpre Violent DNA. Thrasherski tank na steroidih brezkompromisno zmelje bobniče. Silovito hkratno butanje kitar in bobnov poslušalca takoj surovo zabije na trda tla in mu da vedeti, da tukaj ne bo cincanja in cingljanja, marveč prvinski besno jezni agresivni thrash – kot mora biti! Srednje hitri uvod odpre duri pravemu thrasherskemu tornadu, s katerim skupina že v manj kot minuti vesoljnemu svetu pokaže, kako se thrashu streže na najvišji kakovostni ravni. Vokal je grob, suho hrapav in nekoliko pridušen, a čeprav tak, še vedno zelo prodoren. Ne le v prvi minuti, pesem v vsej svoji dolžini v vsakem trenutku (po)kaže brezhibnost delovanja thrasherskega tanka.

Zaradi svoje silovitosti Not Yet a Man še okrepi intenzivnost doživljaja hrumenja z death metalom oklepljenega thrasha. Morda je v vihri glasbe mogoče zaznati pridih navdiha zgodnejšega dela Sepulture, vendar pesem ne dopušča razmišljanja o tem, saj hudournik kitar in raznolikega divjanja bobnov dere naprej in poslušalca vleče s seboj v ugodje uživanja v spontano prvinski glasbeni agresiji. Maličenje mesa z butanjem bobnov in sekanjem kitar ter odiranjem kože z vokali – to je to.

Glavni in najpomembnejši prvini glasbe Nuclear – bobnanje in igranje kitar v Psycological Infanticide – na začetku zvenita nekoliko bolj pridušeno. Tudi kompozicija pesmi je nekoliko drugačna, saj tu ne gre več za hudournik agresije, ki kontrolirano nekontrolirano divja in udarja v vse pred seboj, marveč za veliko bolj »organiziran« death/thrash, ki bolj kot k individualnemu uživanju v pristnosti agresije kliče k družabnemu moshanju. Pridušenost zvoka glasbil v nekem trenutku popusti, in če so v predhodnicah največ prostora za prikaz svojih bravuroznosti imeli bobni, si tukaj več prostora za predstavljanje svoje odličnosti pribori kitarsko mojstrstvo, medtem ko vokalne linije ostajajo na odlični konstantnosti.

Tudi izbor skupin (no, z izjemo Napalm Death), katerih pesmi so Nuclear priredili, kaže na pretanjen poznavalski okus in pravi poklon evropskemu death metalu.

Kdor je dovolj pogumen, da se upa lotiti priredbe pesem samih Benediction, si vsekakor zasluži pošten poklon. Kaj mislim? No, če bi Foetus Noose v originalu imela zvok, kakršnega ima priredba, bi bila pesem popoln šus, kakršnega bi bilo težko doseči, kaj šele preseči. Tako pa sem užival v odlični bolj thrasherski verziji deathmetalskega originala. Posledično ne morem toliko primerjati originala s priredbo, kolikor lahko pohvalim izvedbo priredbe. Skupina pesmi ne »iztrga« iz deathmetalskega porekla, marveč ohranjeno esenco okrasi z lepimi thrasherskimi štukaturami. Glasno, mastno, težko in zlobno!

Glede na to, da nisem bil nikdar ljubitelj praznega, kakofoničnega in (pre)suhega zvoka Napalm Death, mi je priredba njihove Siege of Power bolj všeč od originala. Zveni namreč ostreje, intenzivneje in zaradi oblike rabe vokala veliko zlobneje. Tako pesem v obliki priredbe izpade celo zanimivo, kar mi original zagotovo ni. Tu je več tehnike, več sofisticiranosti in več občutka za podrobnosti. Vokal ima spodobno deathmetalsko kožo in dokaže, kako je z malo več pozornosti mogoče tudi iz death/grind podrtije narediti kaj spodobnega.

Into Eternity od Desultory zaradi tempa glasbe, zvoka in še posebej sploh bučanja bobnanja zveni nekoliko udarnejše od originala. Po drugi strani ravno tempo igranja bobnov ob izrazito bolj thrashersko zveneči barvi vokala (slednji je manj odmevajoč in suho-zlobno deathmetalsko delujoč) pesem ohranja bolj v thrash kot deathmetalskih vodah in jo dela manj surovo. Katera verzija je boljša? Morda mi je zaradi več in izrazitejše surovosti original za malenkost ljubši. Kljub temu lahko brez težav trdim, da gre za dobro priredbo.

EP Violent DNA traja ravno dovolj dolgo, da nam skupina pokaže, kaj zmore in na kaj lahko računamo. Dobra predjed, s katero skupina pokaže, da »zna in pozna« (»Know your roots, but don't walk in other's boots!«, oziroma: ne bodite kopija – žgite thrash, vendar ga ne žgite tako, kot ga že žgejo oziroma so ga že žgali drugi, primera: Nevermore, Testament) v ušesnih brbončicah buditi apetit po glavni jedi – plošči. Bravo, Nuclear! Po vašem pristopu bi se moralo zgledovati več skupin, pa bi bil današnji thrasherski metal svet lepši ter zanimivejši in verjetno bi tudi več ljudi obiskovalo (lokalne) koncerte.