Če pravilno razumem navedbe na Bandcamp profilu, so Sakrabolt delovali med letoma 2020 in 2023, si »privoščili« eno leto premora, da so se nato vrnili z novimi močmi, ki so jih lani pripeljale do enega izmed največjih mejnikov v bandovem delovanju: prvenca. Pred tem so Kranjčani izdali EP-ja KRHC in Demokaos, od katerih je prvi deloma zastopan na recenzirani izdaji.

Od »starih« komadov Vindicta ponuja še single Pain is Grey iz leta 2023, sicer pa je preostali del albuma (očitno) plod in rezultat omenjene nove energije. S to je četverica ustvarila deset komadov, ki skupaj ne dosegajo niti 25 minut, kar pa je v hardcore vodah povsem običajno. Tudi komadi dolžine okoli ene minute niso nič neobičajnega, kar pa me je presenetilo – četudi sem band že večkrat videl v živo – je, da band ne stavi izključno na moč in energijo breakdowna, temveč glasbeno predstavlja nekakšno mešanico velenjskih Kaoz in zasavskih Terminal Disease. Sakrabolt torej vodi na eni strani dominantna cupa-cupa ritmika, na drugi strani pa izrazit groove, ki poslušalca v živo premami v prepogibanje hrbtenice in izmenično dvigovanje kolen.

Četudi se skozi cel album oziroma vse komade vleče ritmično gledano dominantna rdeča nit, sem uspel na ploščku najti najljubši komad. In to je kar naslovni, saj me najmočneje nagovori s svojo melodiko in (najmočnejšo) metalsko naravo. Tudi že omenjeni Pain is Grey pri meni kotira visoko, saj z mirnostjo prinaša tisto metalsko težo, ki ji načeloma noben metalec ne more uiti.

Za popestritev albuma uporabijo Sakrabolt tudi par izsekov iz filmov, med drugim pa niti sami ne pozabijo omeniti, da so nazaj. Vsi ljubitelji njihove glasbe na tem mestu zagotovo upajo, da tako tudi ostane. Držim pesti!