Poletje, pod milim nebom raja cel Kranj, raja Tolmin, raja Slovenija, raja vsa Evropa oziroma ves ta trenutek segreti del planeta. Nič posebej novega, že 2012 sem v v Članku Slovenija – dežela festivalov? naštel okoli 25 sočasnih teden trajajočih dogodkov, podobno velja za vse poletne mesece.

Komaj so v mestnem jedru pospravili veliki oder Tedna mladih, že se je kilometer niže pričel festival SubArt. Pravzaprav je ta oder gostil nebroj skupin v že prej omenjenem Tednu mladih. Brada mu sega v leto 2009, od tedaj pa so se glasbeni in drugi dogodki pojavljali po vsem mestu, nato pretežni del v notranjosti najljubše bajte, v glavnih prostorih kluba, od 2020 pa je primarno prizorišče parkirišče nasproti. V zadnjih nekaj letih je oder od prvotne edicije približno trikrat večji, žejna grla pa sta tokrat oskrbovala dva šanka s paleto točenih piv, ki jih lahko plačaš s kartico. Vse to poteka ob rednem programu Klubara in drugih prizorišč. Na današnji večer pa je del publike Lokalne scene pobral razprodani koncert Laibach v odprtem gledališču Khislstein, z enega odra se lepo vidi na drugega.

Produkcijske stroške Lokalne scene je, kot razumem, pokrila občina, tako da je bil obisk koncerta brezplačen. Na odru se je od sedme ure do polnoči zvrstilo pet skupin, do 2. ure zjutraj pa je v notranjosti potekal še event elektronske glasbe. Dogodek je močnemu konkurentu navzlic pritegnil okoli 300 obiskovalcev. Tematsko je event močno sovpadal s Plc Festom, razen Sakrabolt namreč vse skupine vadijo ali pa so v preteklosti vadile v istem zaklonišču na Planini.

Nevihta je nekoliko zavlekla tonske vaje, ki so nato potekale ob loku mavrice, razpetim čez celotno mestno jedro.

Tišino je nekaj čez sedmo uro predrl trio flanelastih srajc in mlečnih brkov Golcar, ki je svoj prvi koncert odigral na Plc Festu marca letos. Pred vrnitvijo na Gorenjsko so imeli še en koncert v Laškem. Znova se je glasbeno najbolj v spomin zapekel bobnar s silovitim in preciznim mlatenjem. Začenši z najstniškim angst komadom Kreten so tekom nastopa z Oskarjem časoma na kitari in vokalu, časoma samo z mikrofonom v roki ob petju priredb prikazali čedalje več smisla v glasbeni kompoziciji, sploh z vedno bolj razdelanimi solo pasažami, sicer pa, kot je značilno za mlad band, mašijo skupaj riffe različnih žanrov poznanega in tistega, kar šele odkrivajo. Nastop je bil tekoč in energičen, ves višek energije pa so nato pokurili v pododrju med nastopom Sakrabolt. Mladina na lokalno sceno danes vstopa skozi HC-vrata.

Band je pred nastopom natisnil tudi nekaj majic in drugih artiklov, tisti večer naj bi jih prodali 25, kar je super začetek ekonomije mladega ansambla.

Sakrabolt so sigurno najbolj energičen band večera. Ozračje naelektrijo z jezo in zaženejo svojo uro aerobne vadbe. Prve vrste so se le nekoliko zgostile, starejše kosti pa so se v izogib ploščenja svežega piva ob telo pospravile v ozadje. Sakrabolt so tako v nastopu kot zvoku in smislu za groove že zelo zverzirani, vsak breakdown publiko vedno spravi na obrate. Med njimi seveda ne manjkajo člani Golcar z neko svojo različico HC, two-step plesa.

Žmoht nastopa je nekoliko ustavila nepredvidena pavza, kitarist je namreč med sunkovitim nastopom s trupa izpulil kitarski pas. »Hvala bogu za duct tape!« je ob uspešni razrešitvi zatulil Val in znova pognal HC-čago.

Kitarista je band v naslednjih dneh odstavil. Sicer ne zaradi dolge pavze na nastopu, nastopil je namreč v videospotu s sovražno vsebino, s čimer se ljudje kalibra »Peace, Love, Unity, Respect« ne morejo poistovetiti.

Armaroth, tokrat malo drugače. Prvič, ker je prišlo do menjave kitarista, in drugič, ker sem bil ta menjava jaz. Zatorej namesto reportaže poglejmo v zakulisje.

Takšne menjave na glasbeni sceni niso nič posebnega. Nedavno je Nika priskočila na pomoč bandu Moshead. Zame je bilo toliko bolj dramatično, ker je minilo dobrih šest let od zadnjega stika z odrom in publiko, kitara se je bolj ko ne prašila, prsti so okoreli, pa tudi ostali sklepi se zdijo bolj zaraščeni. Ob pregledu zgodnejših posnetkov svojih odrskih udejstvovanj se mi je zdelo smrtonosno danes tako pretegovati vratne mišice in vezi.

V treh tednih se je bilo treba naučiti osem pesmi, večino s plošče Zenith, pa tudi nekaj še neizdanega. Začetno zatekanje je minilo, riffi so šli, vendar je to premalo časa, da bi se lahko popolnoma zanesel na mišični spomin, ko drobno motoriko prevzame avtomatika in ni treba več razmišljati. In tako tri tedne po službi brusiš svojo sekiro in sproti brišeš rjaste delce, ki letijo tako z nje kot s telesa. Tri tedne za ta en javni izliv, kot bi se učil snov za izpite, za znanje, ki bo šlo po faksu le še v pozabo. V procesu prevajanja zvočnega v motoriko prstov del magije izgine, kot bi razkrinkal čarodejev trik, pa je vendar bila to ponovna priložnost, da sem pogledal v drobovje albuma in riffotvorja tega banda.

21.15, predhodniki so pospravili, čas za na oder. Preoblečem se v odrsko majico, staro prežema jedek živčni švic, če bi jo vrgel v reaktor, bi se država na ta pogon grela naslednji dve zimi. Pripravljenost je delna, obstaja nekaj delov pesmi, kjer bolj kot na izvežbanost staviš na srečo. V kompletu smo imeli vaje vsega skupaj dvakrat, premalo, da bi se lahko zanašal na kakršne koli dogovorjene geste. Vseeno gre za visoko distorziran death metal, kjer napake prekrije sama jakost hrupa, sproti pa jih odpravlja čas. Vokalist Fifs je pol ure pred tem zlizal zadnjo tableto za glas, ki ga je skrhal na festivalih.

In potem se začne. Iz zvočnikov se zasliši intro, za vsak slučaj gledam v bobnarja, da se ne bi že na samem začetku osmešil z zamudo ali prehitevanjem. Telo prežame adrenalin. Z bandom se zaženemo v zvočno kopel z glavo naprej in splavamo brez posebnih težav. Po prvem komadu sem že iskal tršo trzalico, strune se vedejo drugače kot na vaji, kot bi se pomešane s potom same želele utekočiniti. Trša plastika jih ustrezno zagrabi, telo pa se čudežno osvobodi dnevnih bolečin života, ki se stara sključen pred računalniškim ekranom. Z Vidom na basu osvobodiva skalpe in vozljava lase v strune, iz kaosa spletava stabilne ritmične niti, ki se dobro prilegajo Nikitini bobnarski podlagi, mednje Martin vtira kitarske leade.

Po vsaki pesmi sledijo aplavzi in z vsakim komadom bliže koncu je manj negotovih ovinkov. Fifs je iz komada v komad boljši, glas se mu v celoti povrne, band je čedalje bolj povezan, in tako po osmih komadih priženemo do kraja. Sledi pospravljanje inštrumentov in končna opustitev vseh skrbi ter sladko pivce, ki sem si ga zaradi nepopolnega mišičnega spomina odrekal, da bi ne odletel iz ritma. Odra kaj posebej v vseh teh letih nisem pogrešal, pa vendar zelo godi soj luči in ves »street-cred«, ki si ga pridobiš s takšnim nastopom. Armaroth, hvala za tole priložnost in izkušnjo.

Sledili so Raggalution. Nekoč, pred desetletjem so bili to pravi ljubljenci scene, v klubskem prostorih SubArta se nas je trlo od šanka do odra, z bandom smo kričali »All natural!« in druga zelena gesla. Zdaj po treh albumih se zdi, kot da smo band nekoliko prerasli, zanimanje ni več tako histerično, čeprav gre za vrhunsko uigran band, ki je ta večer ponudil največ zvočne pestrosti. Ali pa se je ta reggae scena s propadom festivala Overjam nekoliko razpustila. Ne vem. Band zdaj bogati tudi še dodaten ženski vokal, z nastopom pa so spomnili tudi na zadnji album Improterrestrial. Odigrano super, tudi glasbeno kvalitetno kot nekdaj, a vendar ne tako histerično kot nekoč.

Tudi Neuromancer sem videl v že bolj doživetem klubskem okolišu. Tokrat so tehnične težave z avtomatiziranim kontrolerjem luči sicer lično odrsko sceno naredile precej bolj pusto, kot bi morala biti. Med članoma stoji neonski znak N. Poleg tega je kot vsak drugi DJ-set po live nastopih nekoliko sterilno videti na odru dva mlada moška z rokami statično na klaviaturah, ki tako v živo odigrajo le eno izmed mnogih stez, ki se predvajajo iz namiznega računala. Glasbeno je vse v približno enakem mid tempu, nekaj raznolikosti doprinesejo kitarski vložki. Publika je dobila ta čas še nekaj okrepitev po koncu koncerta Laibach, sicer pa upam staviti, da bo ob odpravi tehničnih težav nastop na Tolminatorju bolj čagičen. Hkrati se mi zdi, da je band nekako prerasel svoje okvire zasledovanja tega nišnega fenomena 80-ih in bi lahko z vokalnimi vložki in bobnarjem v živo ponudil čisto samosvoj spektakel.

Zaradi pozne ure se je sredi seta jakost izvedbe precej znižala, tako da posebnega razvrata na plesišču ni bilo, ob dveh pa se je zaključil tudi elektronski event v notranjosti.

Pod črto še ena zelo prijetna noč v lastnem mestu. Če pogledam spletne portale, smo ta trenutek občina z najmanjšim zaupanjem v župana in njegovo vladanje. Sokrajani ne zamudijo priložnosti, da se ne bi pritožili, kako bedno je postalo to mesto. Kot alternativec, ki se v lastnem mestu redno odloča med številnimi eventi, se z njimi nikakor ne morem poglihati.

Naslednji dan sem lahko le lizal rane v lokalu v centru mesta, kamor nam je veter nosil prijeten glas Jana Leščanca, in dal vedeti, da se rokenrolu predaja drugi del borcev, ki še ni omagal. Event je pokomentiral Dejan.