Ste kdaj v življenju prišli do točke, ko pritiski, tegobe in skrbi enostavno skrčijo vaš um do te mere, da doživite panični napad? Ste bili kdaj na točki popolne podrejenosti, ki je iz vas izžela sleherno kapljo? Mednarodna progresivna (metal) zasedba Seventh Station je v svoj drugi studijski album Heal The Unhealed zapakirala dve stvari. Stresno, panično izkušnjo iz osebnega življenja in tragično zgodbo o ljubezni med Stalinom in njegovo drugo ženo Nadjo oziroma Nadeždo Sergejevno Alilujevo. Kaj, kako in zakaj boste lahko prebrali v intervjuju, ki sem ga imela priložnost opraviti z bolj ali manj vodilnima članoma zasedbe, v naslednjih vrsticah pa bom poskusila omenjeni plošček čim bolj orisati.

Vseeno je treba omeniti, da band sestavljajo člani iz Slovenije, Izraela in Turčije. Osrednji pisec glasbe je Dmitri Alperovich, kitarist in komponist, ki je dom po mnogih selitvah našel v Sloveniji, medtem ko za besedila skrbi vokalist Davidavi Dolev iz Izraela. Zakaj sem na začetku postavila metal v oklepaja? Njihova glasba je namreč veliko več kot metal. Pomembno dejstvo je, da je glasba komponirana z notnimi zapisi, poleg metala pa je vanjo vpeto vse od rocka in jazza do klasike. Ko sem album slišala prvič, mi je bilo enostavno preveč. Po nekajkratnih poslušanjih sem potem ugotovila, da gre za izjemno urejen in poslušljiv nered. Le čas mu je bilo treba dati, da so lahko tudi moja ušesa in možgani ta nered uredili v smisel. Velik, res velik plus ima tukaj odlična produkcija, za katero je poskrbel Matej Gobec. Na ploščku boste našli zgolj šest komadov, a predvajalni čas se kljub temu ustavi le malenkost pod eno uro. Kot sem že omenila, je zasedba izbrala zelo zanimivo, a tragično zgodbo o Stalinu in Nadji za osrednjo tematiko, vse skupaj pa je želela uravnovesiti z osebnimi življenjskimi izkušnjami oz. z izkušnjami vseh nas. Panika, tesnoba, preobremenjenost, izžetost. Poleg glasbe boste na albumu slišali tudi nekaj radijskih posnetkov govorov in nagovorov, ki orisujejo oz. opisujejo zanimivo propagando takratne Sovjetske zveze. Diktatorstvo, ki so mu ljudje slepo zaupali in ga celo poveličevali. Album odpre pesem Unspoken Thoughts, ki s polomljenimi kitarskimi ritmi odlično napove progresivo in metalsko dušo ploščka. Morda nas celo zavede in ne pripravi na vse tisto, kar sledi. Po dobrih dveh minutah instrumentalnega dela nas pozdravi grozeč, temačen vokal. Davidavi se skozi celoten album ponovno dokaže kot izjemno močan vokalist, saj se predstavi z mnogimi tehnikami, ki glasbi dajejo poseben in potreben ambient. Pa naj bo to growl, scream, žalostni napev ali enostavno pripovedovanje. V nekem trenutku zelo enostavno povežem njegov vokal z Warrelom Danom (Nevermore) ali celo Petrom Steelom (Type O Negative). Otvoritveni komad kot omenjeno predstavi zasedbo predvsem v metalski luči in je vsekakor namenjen širši publiki. Vseh komadov zagotovo ne boste mogli sprejeti tako hitro.



V nekako bolj klasično metalskih riffih z dodatkom progresive nadaljuje tudi naslednji – Seven Digits. Vokal je tokrat veliko bolj umirjen kot tudi celoten komad, ne vem zakaj – ampak kar nekaj točk skozi celoten album spominja na kompozicije in glasbo Dannyja Elfmana, ki ustvarja za filme Tima Burtona. Brez težav trdim, da gre za meni najljubšo skladbo ploščka, saj tudi z občasnimi jazz dodatki, razvijanjem komada in vokala dobimo res pravo mojstrovino. Če ne prej pa je treba zdaj omeniti tudi bobnarja Grego Plambergerja, ki je imel pri tej glasbi zagotovo izjemno težko delo, a ga je opravil z odliko. Na tretjem, četrtem in petem mestu stojijo komadi The Heart Of A Nation (Nadia), The Ruthless Koda in All Hail The Moustache. Poslušljivo in kompozicijsko najbolj zahtevni, izvedbeno najbolj zahtevni in v največji meri povezani z v uvodu omenjenim diktatorjem in tragično zgodbo njegove druge žene. Klaviature tukaj dobijo povsem novo barvo, simfoničnost se poveča in glasba dobi nov pomen. Pričenja se temačno, filmsko pripovedovanje, ki ga enostavno morate slišati sami, da ga lahko razumete. Lomljenje ritmov v ozadju, klaviature, ki so v nekem trenutku temne, potem romantične, nato spet padejo v prepad. Kitare, ki vse spremljajo, vokal, ki se spreminja v toku z besedilom. Svoje mesto v trilogiji je našel že omenjeni The Ruthless Koda, ki je preobrazba 2. dejanja 10. simfonije ruskega skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Ta je živel v času Stalinove vladavine, omenjena simfonija pa je nastala po diktatorjevi smrti. In kaj opisuje drugo dejanje? Njega. Stalina v obliki demona. Več kot odličen intermezzo med srcem Nadje, ki je do neke mere še precej lepa, romantična zgodba, ter All Hail The Moustache, ki nas spomni na slepo, manično sledenje naroda. Enkrat pa je čas tudi za zadnji priklon – A Final Bow. Skoraj 14-minutna zaključna saga ploščka je urejen nered, ki z res urejeno nasičenostjo pokaže izjemno sposobnost zasedbe. Nore klaviature Erena Başbuğa, ki je že v zgodnjih dvajsetih sodeloval z Dream Theater, živi v Bostonu oz. Turčiji in velja za enega izmed Mozartov novodobnega časa. Ponovno sodelovanje s kitaro in bobni, ki so povsem mimo, a točno tam, kjer morajo biti.

Heal The Unhealed bo pozdravil in nagovoril vse, ki ste pripravljeni zelo na široko odpreti svoja ušesa. In to ne le enkrat, ampak verjetno večkrat. Vsi, ki pa ste zapriseženi generičnim in preverjenim, enostavnim zadevam, pa tehtno premislite, ali boste zasedbi Seventh Station namenili svoj čas. Morda najbolj učinkovita varianta je ta, da se fantom pridružite že jutri v Orto Baru, kjer bodo album tudi uradno predstavili.