Mednarodna, a skoraj domača zasedba Seventh Station je februarja izdala zelo poseben mini album z naslovom On Shoulders of Giants. Če je bil njegov predhodnik Heal the Unhealed nekakšen prerez med tragedijo, ljubeznijo in potrebo po samoozdravitvi, je On Shoulders of Giants ena velika norija. Norija? V pozitivnem smislu seveda. Na albumu se dogaja ogromno. Ogromno čustev in glasba, ki verjetno ne bo našla poti do ušes in srca vsakega izmed vas, spoštovani bralci.

Z izdajo On Shoulders of Giants se zasedba posveča velikanom. Pa ne kar enim velikanom, ampak velikanom klasične glasbe. Album otvori nori Three Days in Dresden, ki ga je v originalu napisal Dmitrij Šostakovič, nosi pa naslov Godalni kvartet št. 8 (Allegro molto). Skladbo je omenjeni mojster napisal leta 1960 za nemški film, posvečen žrtvam vojne, in prav omenjeni del, Allegro molto, je že večkrat doživel metalsko preobrazbo. Gre torej za povsem »instrumetalno« delo, ki mu boste na trenutke težje sledili. Pa vendar je izbira, da prav ta naslov otvori album, po mojem mnenju odlična, saj v slabih treh minutah predstavi to, kar album ponuja. Metal, klasiko, progresijo na eni strani in velikanski eksperiment ter kaotični red na drugi.

Za velikansko nadaljevanje poskrbi meni verjetno najljubša stvaritev albuma – demonski, podzemni in hudičevo igrivi Seid nüchtern und wachet… VII. Es geschah. Ta temelji na Faustovi kantati avtorja Alfreda Schnittkeja. Faust oziroma doktor Faust je protagonist nemške legende, ki govori o Johannu Georgu Faustu, alkimistu, astrologu in čarovniku, ki je kljub svojim uspehom nekako nezadovoljen s svojim življenjem. Zato se odloči spečati s hudičem, demonom Mephistom. V zameno za njegovo dušo mu demon ponudi vse znanje in užitke sveta. Zelo pomembno klasično delo o bitki oziroma barantanju med Faustom in hudičem je napisal tudi Johann Wolfgang von Goethe, in sicer v obliki tragedije s preprostim naslovom Faust. Prav po tem delu pa je nastala tudi opera Faust, katere avtor je Charles Gounod. Če se vrnemo k naslovu Seid nüchtern und wachet… VII. Es geschah, pa je ta del Schinttkejeve opere Historia von D. Johann Fausten, kantata pa zavzema tretje dejanje opere, v katerem se skozi slavni tango hudič posmehuje Faustu oziroma njegovi smrti. Vlogo hudiča je tokrat več kot odlično prevzel vokalist Vidi in pokazal izjemne vokalne razsežnosti, s katerimi ne špara niti v nadaljevanju ploščka. Z uporabo skorajda opernega petja, posmehljivega govora, grlenih, visokih in globokih krikov ter izjemne instrumentalne podlage komad raste v mojstrovino, katere ozadje preprosto morate poznati za razumevanje tega, kar boste slišali.

Als es Tag ward, sind die Studenten in die Stuben gegangen,
sie sahen aber keinen Faustum, nichts,
denn die Stuben voller Bluts gespritzt.
Sein Hirn klebte an der Wand,
weil ihn der Teufel von einer Wand zur anderen geschlagen.
Es lagen auch seine Augen und etliche Zähne
allda ein greutlich und erschrecklich Spectacel.
Letztlich aber funden sie seinen Leib heraussen bei dem Mist,
weicher greulich anzusehen war,
denn ihm der Kopf und alle Glieder schlotterten.

Zgornje vrstice krvavega uničenja si lahko prevedete sami, gre pa torej za izjemno psihedelično morbidnost, ki ne potrebuje opravičil. Temačna operna absurdnost, ki so jo uspeli transformirati v glasbeni kabaret konca sveta. Predstavljajte si, da bi se pogovarjala Stravinski (neoklasicistični ruski skladatelj) ter Dream Theater pri okultnem obredu, v ozadju katerega se sliši Faustov krik, absurden smeh in šepet hudiča. Zasedba je s tem komadom vsekakor dosegla groteskno ravnovesje – ali se boste ob tem smejali ali pa vas bo oblil srh, je odvisno od vas.

Hudičevemu tangu sledi Tropical Limbo. Skorajda osemminutna skladba, katere nosilka je marimba, afriško tolkalo z velikimi tipkami, na katerega igramo z dvema ali kar s štirimi paličicami, njene kovinske odmevne cevi pa poskrbijo za edinstven magičen, pravljičen, sanjav zvok. Verjetno nisem bila edina, ki se je ob prvem srečanju z okvirom komada vprašala, ali gre tukaj za trenutek »pokaži, kaj znaš« ali pa so fantje res poskrbeli za umestitev še ene štrleče veje v ta kaotični (ne)red. Tropski ples so fantje našli v Koncertu za marimbo in godala skladatelja Eckharda Kopetzkega. Če sta se v preteklih minutah »igrala« Faust in Mephisto, se pa tokrat marimba sprva nežno spogleduje, nato pa kar kaotično izmenjuje čutnost in energijo z električno kitaro, dokler druga druge ne pripeljeta do slastnega, opojnega vrhunca. Za kitaro se ta zgodi v šesti minuti z umiritvijo in solažo, potem pa poskrbi še za sklepno dejanje in zadnji ples marimbe.

Če smo šli od vojne do hudiča pa od hudiča do igračkanja, je končno čas za zapeljivost. Romantiko. In to tisto, ki šibi kolena. Morda sem samo jaz tista, ampak nekaj je takšnega v tem jeziku (portugalščini), da se mi zašibijo kolena. Če pa gre za komad, ki ima v ozadju klavir, godala, klavirsko harmoniko in klarinet, si ne morem predstavljati drugega kot večerjo na obali v soju sveč. Kakor koli, preden postanem mehka kot maslo na soncu – Melodia Sentimental temelji na istoimenskem delu portugalskega skladatelja in glasbenika Heitorja Ville-Lobosa. Zapeljiva kitara in nežno, čustveno … uff … res strastno, tiho, zapeljivo petje, ki je na momente celo nekako žalostno, vas bo poneslo drugam. Zato se samo prepustite.

Ta velikanski eksperiment in kaotični red zaključijo poljubi. Nagasaki Kisses. Inspiracija je tokrat prišla iz prvega stavka Simfonije št. 6 britanskega skladatelja Ralpha V. Williamsa. V središču so tokrat godala in bas, a takrat, ko mislite, da gre za kar eno klasično simfonično delo, je tukaj nekaj klovnovskega. Igranje z zvoki, igranje z različnimi tolkali, igranje z glasovi. Smeh. Evforija. A se šalite? Vam je dolgčas? Vam je pre*ebeno dobro dolgčas?! Zašli ste. Znova v neko progresijo, ki meji na kaos. Če ste mislili, da se bo plošček vsaj zaključil »normalno«, ste se motili. Predstavljajte si, da sedite v koncertni dvorani, medtem ko se na odru ogreva simfonični orkester, iz zvočnikov nabija metal, pod odrom se igrajo otroci z lesenimi in kovinskimi glasbili, zadaj nekje imajo meditacijo, okoli vsega tega se vozi klovn na monociklu in se smeje ter žonglira, nekdo se manično pogovarja in šušlja, a vseeno se vse skupaj sliši in zaključi urejeno. Blaženo. V določenih trenutkih me spomni na nore kompozicije Devina Townsenda.

Velikani albuma sedijo na meji med grandioznim eksperimentom in popolnim nadzorom. Eksperiment je tokrat predvsem odnos med cenjenim poslušalstvom in zvokom te izdaje, popolni nadzor pa v rokah še vedno držijo strastni glasbeniki, mojstri na svojem področju. Če se sprašujete, kako je ta album dejansko nastajal v smislu studijskega dela, pa naj tokrat zaključim s temi informacijami. Bas kitara in vokali so bili posneti pod skrbnimi ušesi Toma Goldsteina v Haifi (Izrael), za snemanje električne kitare je poskrbel Dmitri Alperovich kar v domačem studiu v Brežicah. Klaviature je Eren Başbuğ posnel v domačem studiu v Ankari (Turčija), bobni, tolkala in akustična kitara pa so bili posneti v Ljubljani pod skrbnim nadzorom Mateja Gobca (The Cosmosonic Studios); slednji je poskrbel tudi za miks in master ploščka.