Petčlanska rimska zasedba Shores of Null, ki po lastnih besedah preigrava melanholični dark metal, se vrača na slovenske odre. Lahko jih ujamete v nedeljo, 25. oktobra, v Menzi pri koritu na ljubljanski Metelkovi. Ne vračajo se le kot del koncertnega dogajanja, saj s seboj prinašajo tudi še čisto svež, pred nekaj dnevi izdan album Homesick, ki je njihov peti po vrsti.

Zadnjih nekaj njihovih izdaj je bilo precej raznolikih. Leta 2020 so izdali album Beyond the Shores (On Death and Dying), na katerem je le ena skladba, dolga več kot 38 minut. Predstavlja precejšen izlet v bolj ekstremne doom vode in se na trenutke odkrito spogleduje s funeral doomom. Navdahnjena je s knjigo Elisabeth Kübler-Ross, naslovljeno On Death and Dying, in govori o petih stopnjah žalovanja ob soočanju s smrtjo. Ob približno istem času so posneli kopico komadov za še en album, ki pa je luč sveta ugledal šele tri leta kasneje. Leta 2023 so namreč predstavili »klasični« album z 11 samostojnimi skladbami in ga naslovili The Loss of Beauty. Zvok je precej bolj dinamičen in bolj v stilu melodičnega gothic/doom metala. Nato so člani Shores of Null lani izdali split s finskim funeral doom dvojcem Convocation, na katerem je glasba spet nekoliko bolj turobna in manj agresivna. Z zanimanjem smo torej lahko pričakovali njihov najnovejši izdelek, da spoznamo, kam so zajadrali tokrat.

V 10 skladbah nove plošče je zvok še bolj opazno obarvan z gothic elementi, ob tem pa obdrži melodično doom/death podlago. Album otvori izjemno spevna in energična pesem Allies Before Defeat, ki naznani glasbeno rdečo nit celotne plošče. Sledita skladbi Two Mountains ter Bleed to Life, pri katerih so vplivi gothic metala v stilu skupine Paradise Lost še nekoliko bolj izraziti. Izstopa vokalist Davide Straccione, ki s prehodi med surovimi growli in s čustvi nabitim clean vokalom predstavlja osrčje glasbene stvaritve.

Ko glasbeniki v naslovni pesmi Homesick upočasnijo tempo in z melanholičnimi kitarskimi linijami pričarajo bolj zasanjano vzdušje, osrednja téma albuma zaživi v polnem sijaju. Tematsko se glasba namreč napaja neposredno iz motiva, ki je razviden že iz naslova. Hrepeneče vračanje v preteklost in spomini na otroštvo na eni ter boleče soočanje z duhovi preteklosti in minljivostjo na drugi strani. Je dom res le varno zavetje ali pa predstavlja okolje, ki človeka privlači, a hkrati ogroža njegov duševni mir in svobodo?

Druga polovica albuma, začenši s skladbo Dreaming of a Scar s počasnim doomovskim uvodom na klavirju in violini, je precej temačnejša in intimnejša od prve. Vrhunec albuma poleg naslovne po mojem skromnem mnenju predstavlja najdaljša skladba The Numbing Void s tremi gostujočimi glasbeniki: Natalie Koskinen (pevka finske funeral doom zasedbe Shape of Despair), ki s svojim glasom ustvari čudovit vokalni kontrast in zvoku doda dodatno plast hladnosti, Shaun MacGowan (violinist in klaviaturist zasedbe My Dying Bride), ki glasbi podari tisto – za My Dying Bride – značilno elegično vzdušje, in kontrabasist Fabio Gabbianelli, ki pomaga krojiti mogočno atmosfero.

Zasedba Shores of Null nam torej ne ponuja cenenega optimizma, ampak nam ob poslušanju albuma Homesick omogoči, da v melanholiji najdemo svojevrsten mir in pomirjujočo eleganco. Prihajajoči nedeljski koncert bo kot nalašč za to.