Zadnjo nedeljo v oktobru nas je v Menzi pri koritu pričakal italijanski paket različnih variacij na temo death metala. Nedeljska matineja je imela naslednji urnik:

20.30 Crawling Chaos
21.40 Shores of Null

Najprej se je na oder povzpela četverica iz Riminija, ki sliši na ime Crawling Chaos. Death metal zasedba je lani izdala tretji album z naslovom Wyrd in večino odmerjenega časa je posvetila predstavitvi novih skladb. Najbolj zagreti poznavalci knjižnih del pisatelja H. P. Lovecrafta so verjetno že ob imenu skupine zastrigli z ušesi, ni pa to edina literatura, iz katere glasbeniki črpajo navdih. V njihovi glasbi se pojavljajo tudi motivi različnih mitologij, ostale (znanstvenofantastične) literature in zgodovine. Skladno z bližajočo se nočjo čarovnic so svoj nastop začeli z dvema okultno naravnanima skladbama Three Times Three in Necromancer. Če so se pri prvi skladbi še nekoliko lovili, so nato nadaljevali zelo suvereno. Posebej so napovedali pesem Nomen Omen, pri kateri se v zgodbi o Judu Iškarijotu sprašujejo, če je bila izdaja njegova lastna odločitev ali vnaprej določena usoda. Predstavili so še dve skladbi z novega albuma, najprej bolj melodično z nordijsko mitologijo prepleteno Nails of Fate in nato še bolj progresivno Veiled in Secrets z dunovsko tematiko. Svojih 40 minut so zaključili z venčkom starejših skladb. O vzdušju in publiki tega večera ne bi rad izgubljal preveč besed. Tudi športnikom je težko igrati pred skoraj praznimi tribunami, zakaj bi bilo kaj drugače z glasbeniki?

Setlista Crawling Chaos: Three Times Three, Necromancer, Nomen Omen, Nails of Fate, Veiled in Secrets, From the Unsafe Shrines Cometh the Abyss, Ishnigarrab, or the Awful Offspring of the Goat, The Prince Is Here.

Prizorišče se med odmorom ni kaj dosti bolj napolnilo. Ko so nastop pričeli še Rimljani Shores of Null, smo se pod odrom številčno merili približno z dvema ekipama na igrišču med nogometno tekmo. Pričakoval sem, da bodo večino repertoarja namenili novemu, pred le nekaj dnevi izdanemu albumu Homesick. Tako so tudi pričeli: udarno z Allies Before Defeat in Bleed to Life. Nato so ostali v hitrejših ritmih bolj v slogu melodičnega death metala in zaigrali nekaj starejših skladb. Če je bil zvok pri predskupini hitro na nivoju, pa smo pri nosilcih večera morali precej dlje čakati, da so zvočno sliko spravili na želeno raven. Šele nekje ob polovici seta je zasedba zazvenela v polnem sijaju, pevčev vokal pa je končno prišel do izraza. Sicer pa Davide Straccione tega večera ni veliko govoril, omejil se je na kratko napovedovanje naslednjih skladb po vrsti in na zahvale obiskovalcem za aplavz in obisk.

V osrednjem delu koncerta so predstavili tiste svoje skladbe, ki se bolj nagibajo k doomu, začenši z Darkness Won't Take Me, slišali pa smo lahko še dva nova komada – Two Mountains in Homesick. Nasploh so za ta večer izbrali bolj spevne in melodične pesmi, do konca pa so predstavili še nekaj uspešnic s preteklih izdaj kot recimo The Last Flower. V nasprotju z mojimi pričakovanji se torej niso osredotočili samo na nov album, temveč je šlo bolj za prerez njihove celotne diskografije. Potihoma sem si želel še kakšno skladbo z novega albuma, pogrešal sem The Numbing Void, slišati 38-minutno Beyond the Shores (On Death and Dying) pa je bilo precej nerealno pričakovati.

Band, ki se ga po besedah našega fotografa Mateja zlahka vzljubi, je koncert speljal profesionalno, seveda pa bi ob številčnejšem odzivu publike ta nedeljski večer verjetno nosil povsem drugačno energijo.

Setlista Shores of Null: Allies Before Defeat, Bleed to Life, Night Will Come, An Easy Way, Donau, House of Cries, Darkness Won't Take Me, Ruins Alive, Quiescent, Two Mountains, Homesick, The Last Flower, Souls of the Abyss, My Darkest Years, A New Death Is Born.