Na metalski sceni sem že slišal in videl marsikaj: koncert Ronnieja Jamesa Dia, nastop Haggard, na katerem smo nastopili mi, publika (ko so bandu že izklopili elektriko, nas je nekaj sto prepevalo refrene njihovih pesmi še potem, ko so nas reditelji pomaknili več kot 50 metrov stran od odra in se nam je skupina zato zahvalila tako, da so vsi njeni člani ostali na odru in se priklanjali nam za nastop), skupni koncert Satyricon in Darkthrone (v spomin na Quorthonovo smrt), akustični koncert November's Doom, celo in v živo zaigrano Anthems to the Welkin At Dusk (Emperor), predzadnji nastop Sentenced in slišal dobro prog ploščo. Šalim se, dobre prog plošče še nisem slišal; in da bom kdaj slišal dober industrial metal, zapet v francoščini, si tudi nisem nikdar predstavljal.

No, pa Versatile niso iz Francije, marveč iz male sosednje države, ki je metal sceni, tudi gothic (naj omenim zgolj dve skupini: Alastis in Samael) dala veliko več kot vesoljna Francija. Atra Bilis je prvi EP Švicarjev Versatile, sestavljen iz petih pesmi in v trajanju nekaj manj kot pol ure.

Teh nekaj manj kot pol ure uživanja odpre La Conteuse des Méandres. Predstavlja prekrasen prikaz spajanja gotske atmosfere z industrial metalom. Kratek orgelski uvod da začetni gotski ton pesmi, ki se na hitro razcefra in zmeša z intenzivnostjo beata in igranja električnih kitar. V očitnem prizadevanju, da občutek gotske strašljivosti ne bi izparel v vrtincih industriala, pesem ohranja počasnejši tempo petja in igranja glasbe. Raba vokala je raznolika, iz standardno blackersko zveneče zadušenega prehaja tako v šepet kot tudi v krik, kar na okviru glasbe odlično pričara podobo gotsko-industrial-metalske strašljivosti. Nekje na sredini pesem postane hitrejša (predvsem po beatu in načinu petja), vendar hitrost ne ruši, marveč le okrepi doživljaj v prej predstavljene idejne zasnove pesmi.

Pri Ad Nauseam občutek napetosti in negotovosti gradijo zvoki klaviatur in beati ritem mašine. Način petja z blackersko noto oplemenitenega vokala, ob igranju električnih kitar, ki sledi beatu ter ponavljajočim se in napetost ustvarjajočim zvokom klaviatur, morda nekoliko asociira na prijeme Samael, vendar zgolj to – asociira. Občutek napetosti se skozi pesem preobrazi v občutek strašljivosti, vendar navkljub temu, da so elektronski elementi v pesmi vidno pristni, strašljivost ohranja bolj gotsko naravo. Če prvi del pesmi deluje še nekoliko monotono, njen drugi del skoraj nezavedno vendar opazno pridobiva na neki napetosti, zaradi česar pesem ostane zanimiva do konca.

Un Hiver de Cendre je ena izmed dveh mojim ušesom najbolj všečnih pesmi. Technu podobno zveneči začetek, podoben tistim, kakršne lahko slišimo pri glasbenih stvaritvah Tägtgrenovih Pain, ob zvokih klaviaturnih melodij sicer nakažejo, da bo pesem lažja, vendar že prvi akordi kitar pokažejo ravno nasprotno – namreč, da bomo spet imeli opravka s pesmijo, katere divjanje bo spominjalo na besnilo trganja mesa, v katerega zapade veliki beli morski volk (pes), ko ulovi večji plen. Kitare so surove in režejo ušesa, beati so siloviti, medtem ko ima vokal nekaj več death metalskega okusa. Občutek trganja surovega mesa z ostrimi zobmi, kakšnega do tu ustvari glasba, prekine igranje klaviatur ter pridušeno recitiranje s čistim vokalom, ki v pesem prilije nekaj decilitrov gotskega vzdušja. S ponovno vključitvijo kitar ter predvsem zaradi ritma beatov ter vzklikov »hey, hey« pesem naenkrat postane najprej hipnotična vojaška koračnica in nato marš v smrt. Slednjega zaključi kratek, hiter in intenziven del pesmi, ki deluje kot rafal, ki pokosi vse, ki so korakali v maršu smrti, da lahko mrka žanjica (v zadnjem, ponovno počasnejšem delu pesmi) v miru opravi svoje delo in odnese svojo žetev.

La Marque du Chaos je moja druga zmagovalka na EP-ju. Začne se z zvoki, ki spominjajo na odmev udarcev po železnih ceveh in ustvarijo nekoliko utesnjeno in napeto atmosfero. Hrapav in pridušeno zveneči vokal in beat ritem mašine utesnjeno napetost preobrazita v kinetični oziroma dinamični strah. Strah v gibanju, kakršnega verjetno čuti človek, ko beži pred nečim nevarnim in neznanim. In to neznano sta strah in kaos, kakršnega ustvarja industrialno plazeča se glasba ob vedno bolj blackersko zvenečem petju. Zvok je kristalno čist in oster. Glasba je raznolika, tako po hitrosti kot po kompozicijah in vlogi instrumentov v njih. V nekem trenutku začnejo beati v glavi poslušalca nabijati pulz, ki daje občutek, da bo povzročil eksplozijo krvnih žil v glavi ... In vemo, kaj to lahko pomeni v medicini. V vsej tej strašnosti in surovosti pesem vseeno vsebuje tudi industrial plesni ritem. Odlično.

Zadnja pesem Versatile se začne klasično strašno z zamolklimi zvoki melodije otroške pesmice iz glasbene skrinjice. Melodijo, ki naj bi zvenela kot uspavanka, v tunel nočne more začarata igranje električnih kitar in blackersko hripavo zveneči vokal. Ko začnejo kitare ob beatu ritem mašine igrati vse hitreje, se spuščanje v nočno moro spremeni v prosti pad v prostor, kjer te s polno silo udarja kamenje. Pot postane nočna mora in vokali so njen dirigent v glasbenem vrtincu industrial metala, ki strašljivo in nič kaj subliminalno sporoča: »VERSATILE«. Na srečo pot in sama nočna mora trajata le štiri minute. Hitro, zanimivo, domišljeno komponirano in doživeto.

EP Atra Bilis je dober v vsakem smislu, še posebej kot začetek glasbene poti skupine, saj kaže na ogromen potencial. Člani skupine več kot očitno dobro obvladajo celoten arzenal orožja industriala in ga tudi odlično uporabljajo. Meni najbolj razveseljivo pri glasbi je še posebej to, da v svojem bistvu in prevladujočem delu ostaja zasidrana v metalu. Priporočam ljubiteljem industriala, ki jih ponovno in ponovno poslušanje biserov te prelepe, kreativne in izvirne podzvrsti že nekoliko dolgočasi in zato potrebujejo nekaj novega in kratkega, da jim na hitro utrdi vero v njeno prihodnost.