Ah, ja, december. Praznični, veseli december. Čas, ki diši po jabolkih, cimetu in medenjakih. Čas veselja, pričakovanja, obiskov in pravljičnih zgodbic … Khm, da ne zajadram pregloboko, vam bom raje predstavil nekoliko drugačno praznično zgodbico. Ta zgodbica ima vonj po mrtvih ribah. V tej zgodbici se torte strežejo po zračni liniji naravnost v obraz. Je zgodba z razgaljenimi dekleti, ki spremljajo zloglasnega možakarja kot parkeljni Miklavža. Ampak ne, ta mož ni Miklavž, ni Božiček, niti Dedek mraz. To je on, ki sovraži otroke (če niso njegovi). To je on, ob katerem jočejo angeli. To je mož tisočerih škandalov, prva violina skupine Rammstein, bizarni in kontroverzni Till Lindemann.

Zgodba se je to sredo, 10. decembra 2025, odvijala v hrvaški prestolnici. Ko smo tja prispeli s polnimi mehurji in suhimi požiralniki, smo logično najprej obiskali kafič ob zagrebški Areni. Tam je bilo vzdušje tematsko nekako napeljano na prihajajoči koncert, ampak je bilo, odkrito, bolj klavrno. Seveda nas je v ta lokal poleg piva pritegnila skladba Du hast skupine Rammstein, ki je igrala iz zvočnikov in je bila še kako na mestu, ampak smo to isto skladbo med praznjenjem kozarčka slišali še dvakrat, precej mlačna izkušnja, a vsaj pivo je bilo dobro hlajeno. S praznimi mehurji in navlaženimi požiralniki smo se potem le nekaj minut pred napovedanim začetkom odpravili proti prizorišču, kjer smo srečali možakarja iz (če se ne motim) Latvije ali Litve, ki je promoviral svojo skupino s prodajo zgoščenk. Ta isti človek mi je enako zgoščenko podaril lanskega maja v Münchnu, tokrat jo je prodajal. Porodilo se mi je vprašanje, koliko časa in volje imajo danes ljudje? Kako zelo so nekateri predani svojemu delu z željo po uspehu? Prepotovati Evropo podolgem in počez, za promocijo neke »XY« rock skupine, od katere si nisem zapomnil niti imena – toliko o dobri promociji, šalo na stran. Kakorkoli že, upam, da je z njim vse dobro in da mu je kdo pa le namenil kakšen evro, mi smo bili v glavnem točno ob začetku na svojih mestih v Areni, kjer so ogrevanje pol praznega prizorišča že začeli predvozači Aesthetic Perfection.

Gre za štiričlanski avstro-ameriški melodični industrial-gothic projekt, ki obstaja že od leta 2000, ampak ker nisem v teh vodah, sem zanj tokrat slišal prvič. Tudi publiki očitno niso bili pretirano poznani, četudi so v Zagrebu že nastopili davnega leta 2009 kot predskupina zasedbe Combichrist. Na pevčevo vprašanje, koliko ljudi je že slišalo za Aesthetic Perfection, je z dvigom rok na vprašanje pozitivno odgovorilo enajst ljudi (toliko jih je sam naštel, ampak je štel le ljudi iz parterja, sigurno so se kakšni trije ali štirje še skrivali na tribuni). Njihov štiridesetminutni nastop je bil sicer zelo suveren, z dobrim zvokom in nabit s plesno razgrajaško energijo. A čeprav so pokazali, da dobro vedo, kaj počno, mi jih je bilo malenkost mučno gledati, saj mi je v pevčevi gestiki manjkalo moškosti, konec koncev je nastopil pred Lindemannom, ki je, roko na srce, testosteronska zverina. Njegove kretnje in nagovori ter čiste vokalne linije (sicer odpete v piko) so bili za moj okus mnogo preveč feminini. Tako sem nastop raje zapustil nekoliko predčasno in se podal za šank na kozarček piva še predno bi me prevzela želja po rdeče lakiranih nohtih in srkanju koktajla.

Po vrnitvi v dvorano nam je pogled na oder zastirala bela zavesa z napisom KИΛΛ TИΛΛ (op. a. Kill Till), znamenita besedna igra, ki se je porodila v času Lindemannovih takšnih in drugačnih škandaloznih obtožb. Ko sem se oziral po dvorani, sem na svoje presenečenje ugotovil, da niti sedaj ni bila pretirano napolnjena. Tribuna je bila bolj prazna kot zasedena, na parterju pa je bilo manevrskega prostora zadosti, da so se prodajalci piva s pladnji brez težav prebijali med ljudmi. Tisti, ki si zaradi morebitne gneče raje niso nabavili vstopnic za golden circle, se ob tem podatku najverjetneje držijo za glavo.

Ob 21.17 je zavesa padla in iz zvočnikov je začel igrati več kot masten riff skladbe Fat. V živo so ti kitarski riffi zveneli neprimerljivo trše in težje kot na albumih, izpadlo je naravnost odlično. Enako občutno razliko sem opazil pri skladbah Du hast kein Herz, ki je bila poleg Übers Meer moj neizpodbitni favorit večera in pri zaključnem delu skladbe Knebel. Čista uživancija. Neverjetna moč in teža riffov, podprti z drznimi vizualizacijami in plešočimi, razgaljenimi dekleti na drogovih, je bilo glavno vodilo celotnega, dinamičnega in razgibanega nastopa.

Pri skladbi Blut je po ljudeh iz cevi iznad odra škropilo, upam sicer, da ne zares krvi, ampak toliko, da so bili obiskovalci parterja bolj povezani z bistvom skladbe. Po njih so letele tudi mrtve ribe in torte, normalno, tukaj ni revščine. Bobnar je nekomu iz publike zalučal to slastno torto naravnost v obraz, očitno (pre)močno, saj se je moral priti opravičiti, a Lindemann je trdil, da mu/ji ta torta krasno pristoji. Če prideš z Lindemannovega koncerta domov čist, nisi bil zares tam. Till je bil za svojih skoraj 63 let in praktično nonstop življenja na turneji v odlični formi. Tudi vokalno je bil bistveno bolj pri moči, kot je bil na primer na zadnjem koncertu Rammstein, ki sem si ga ogledal. Določene skladbe je odpel tako odlično, da je kolega že izražal skepso glede morebitnega playbacka, ampak mislim, da lahko to tezo gladko ovržemo. Glede zvoka splošno pa so občutki bolj mešane narave, k temu je verjetno botrovala tudi precej prazna dvorana, zato je posledično na vsake toliko rahlo donelo, tu pa tam se je vokal slišal zelo slabo ali nič, ampak tega ni bilo toliko, da bi dogodek pokvarilo. 

Skratka, Till nam je z nastopom v sklopu turneje Meine Welt ponudil dobeseden vpogled v svoj svet. Svet razgaljenosti in normalizacije tabujev, svet razkošja in lagodja, svet, kjer meje praktično ne obstajajo in je na dosegu vse, kar si srce ali kateri drugi organ zaželi.