Po tem, ko mi jo je pred štirimi leti zagodla bolezen in se je pred dvema letoma zgodila odpoved turneje, tokrat izostanek snidenja s francoskim mojstrskim dvojcem post metala oziroma shoegaza preprosto ni smel biti opcija. Trnovi poti iz Radelj do Ljubljane navkljub. A se bom tudi tokrat izognil monologu o smiselnosti boljše prometne povezave z naših koncev v bolj »obljuden svet« onkraj Hude luknje, saj je bilo vsakršno nerganje in negativno vzdušje, povezano s slovensko prometno infrastrukturo, nekaj minut po 11. uri zvečer pozabljeno, duša napolnjena in potešena s koncertno ekstravaganco par excellence.

Govor seveda teče o ponedeljkovem koncertu Alcest v ljubljanskem Kinu Šiška. Francoski dvojec je v Ljubljano s seboj poleg novega albuma Les chants de l'aurore pripeljal še stare znance Svalbard in belgijski eksperimentalni sludge dvojec Doodseskader. Časovnica:

19.00 vrata
19.30 Doodseskader
20.30 Svalbard
21.40 Alcest

Že velikokrat sem v zadnjih letih pozdravljal »novodobne« časovnice, ki se začnejo že pred osmo uro zvečer, tokrat pa sem med potjo v mislih skakal dvajset let nazaj, ko je bil prihod v Ljubljano pred 9. uro zvečer potrata časa. Zaradi službenih obveznosti ter že prej načete problematike cestne infrastrukture je bil pravočasni prihod na dogodek do zadnjega pod vprašajem. A sreča se tokrat ni obrnila v drugo stran in sem v Katedralo Kina Šiška zakorakal ravno v trenutku, ko sta oder zasedla Doodseskader.

Doodseskader so bili zame pred nastopom popolna neznanka, zato sem tudi tokrat pustil vse predsodke pred vrati in se na slepo podal v neznano. Minimalistični komplet bobnov in le bas kitara sta nakazala, da bo nastop Doodseskader neka povsem nova izkušnja. Kot že uvodoma rečeno, band preigrava sludge z ogromnim poudarkom na eksperimentiranju in temu se mladeniča na odru zvokovno tudi nista izneverila. Specifiko njunega zvoka, ki se je poigraval s počasnimi ritmi, noise efekti ter mešanjem kričečih vokalov s petjem in na trenutke govorjeno besedo, je preprosto težko ožigosati. In tako si lahko navzoče pod odrom hitro ločil med poznavalce glasbe zasedbe, ki so se vživeli v dogajanje, ter laike, ki so ob slišanem spremljali projekcijo na platnu in z mešanimi občutki vsrkavali videno in slišano z odra. Ta je skupaj z vizualizacijo nudila tudi besedila komadov in nekoliko razbila minimalizem banda na odru. Če se kot nevednež podaš na koncert, vedno znova iščeš vzporednice s poznanim in tudi jaz sem skozi celoten nastop banda iskal otipljive momente. Zanimivo, kako deluje kognitivni proces v glavi in kam vse te lahko popelje. Tako sem se sredi nastopa Doodseskader znašel v precepu, ali pri Belgijcih zaznam pridih sorojakov Amenra, kjer ravno tako v težki in tudi nehvaležni glasbeni podlagi človek zazna težo glasbe, ki je še posebej specifična za nastop v živo, in če sem pred leti ob nastopu Amenra užival, se tokrat v zvočni poplavi nisem znašel. Občutke sta nekoliko popravili skladbi It's Not an Addiction If You Don't Feel like Quitting in FLF, kjer sem zatipal pomik v vode naših lokalnih mojstrov eksperimentalne glasbe Zircus (band ravno ta vikend praznuje 20 let delovanja). Doodseskader so vsekakor poskrbeli za zanimiv uvod v koncertni večer, ki pa ga osebno nisem potreboval, poznavalci banda pa so videno ob koncu pospremili z bučnim aplavzom.

Kot drugi band večera so bili napovedani Svalbard. Stari znanci slovenskih odrov, ki mi jih je pa uspelo pred tem večerom dvakrat ujeti le v tujini. Nazadnje so si oder delili v začetku leta z Enslaved in Wayfarer na Dunaju, kjer so tako kot ta večer podrobneje predstavili zadnjo stvaritev The Weight of the Mask. Nastopa sem se kar veselil, po predhodnem glasbenem eksperimentu pa je bila potreba po nečem agresivnejšem še kako na mestu. A tudi glasba, ki jo preigravajo Angleži, zna biti zelo dvorezna. V več pogovorih sem že ujel, da so Svalbard preveč generični in se mogoče pri strukturah komadov ponavljajo. Izpodbijanje tega dejstva je brezpredmetno, sam pa se v njihovih vižah počutim veliko bolj domače kot pa pri Doodseskader. To prepletanje hitrih, punky riffov ter mešanje clean in kričečega vokala pač sodi v modernejši metal, ki se kljub novejši zasnovi dostikrat zateče k osnovam. In tako kot ta glasbena dinamika pri Svalbard precejšnjo pozornost nase pritegne kontradikcija, da so njihovi komadi nagnjeni k opevanju zelo težkih tem človeške osebnosti, na drugi strani pa imamo kitaristko in pevko Sereno, ki po vsakem komadu s prikupnim nasmehom veselja in zadovoljstva pozdravi publiko in te preprosto pripravi do tega, da postaneš boljše volje. Tokrat je celo navrgla par dogodivščin s prostega dne v Ljubljani in s tem le še vlila pozitivne energije.

Temu procesu je sledila zdaj že precej napolnjena dvorana. Energije ter energičnosti tudi tokrat ni manjkalo in kljub rahli gneči na odru zaradi že prej omenjenega platna, tokrat sicer brez posebnih efektov, le zgolj z naslovnico zadnjega albuma banda, je band vidno užival in z vsakim komadom večal intenzivnost nastopa. Res zanimivo, kako ta kontradikcija deluje brez kakršnih koli motečih faktorjev. Edina slaba plat tokratnega nastopa pa je bil nekoliko šepajoč zvok, ki je na trenutke res zagrenil odličen nastop, ki ga je band v mojih očeh zacementiral z zadnjima skladbama To Wilt Beneath the Weight in Faking It.

Setlista Svalbard: Eternal Spirits, Disparity, Open Wound, For the Sake of the Breed, Defiance, To Wilt Beneath the Weight, Faking It.

Po tako energijsko močnem nastopu Angležev se je pavza še kako prilegla, a je v oči bodel daljši premor pred nastopom Alcest. Odgovor na to vprašanje je ob prihodu v dvorano razkril že sam oder, kjer je izginilo ogromno platno, zamenjalo pa ga je klasje, zahajajoče sonce ter podobi dveh žerjavov, ki se paseta v tem prelepem jesenskem soncu. Izjemna kulisa, ki je spominjala na Kabuki in že pred začetkom koncerta dvignila pričakovanja vsaj en nivo više. Točno ob uri se je nato začel uvod v Komorebi*, prvo skladbo albuma Les chants de l'aurore, in napovedal, da bo to nastop brez primere. Uigranost štirih osebkov na odru je delovala brezhibno, zvok se je v primerjavi s Svalbard premaknil v izjemne višave in tako zaobjel celotno vizualno/akustično sliko, ki se je z vsakim odigranim tonom bližala perfekciji. Harmonije vokalov, s katerimi sta se poigravala kitarista Pierre Corson in Neige, so zvokovni podlagi ustregle v vsej svoji veličini. Takšno dogajanje se je razvijalo pri vsakem naslednjem komadu, in četudi je bil prvi del z L’envol in Améthyste osredotočen na zadnji album, so Alcest z naslednjim sklopom osvežili spomin na predzadnjo mojstrovino Spiritual Instinct ter z »zimzeleno« Écailles de lune – Part 2 opravili odlično nalogo.

Zasanjanost glasbe in igra svetlobnih učinkov je vseskozi delovala koherentno s publiko, ki je tudi ob agresivnejših delih čutila emocije v glasbi, in prav prijetno se je bilo s pogledom sprehoditi po publiki ter ujeti marsikatere zaprte oči, v svojem svetu, napolnjenim z glasbo Alcest. Neverjetno, kako lahko s pravim pristopom tudi nekoliko mirnejši koncert ostane napet do samega konca in iz publike, ki je prežeta z najrazličnejšimi čustvi, izvleče potrebo po še. Tako so nam Alcest po bučnem skandiranju po tem, ko so nastop zaključili z Oiseaux de proie, postregli še z dodatkom dveh komadov. Navzoči so Autre temps pozdravili z odločnim odobravanjem in L’adieu vzeli kot odličen zaključek. K temu je piko na i dodal še band, ki se je ob zadnjih stihih počasi odpravil z odra ter pustil Neigeu, da sam v intimi večera zaključi večer, poln presežkov.

Setlista Alcest: Komorebi, L’envol, Améthyste, Protection, Sapphire, Écailles de lune – Part 2, Flamme jumelle, Le miroir, Souvenirs d'un autre monde, Oiseaux de proie; bis: Autre temps, L’adieu.

Večer drugačne glasbe se je končal s presežkom v vseh pogledih, saj so Alcest preprosto odličen primerek, kako si s pravim pristopom utreti pot v krutem glasbenem svetu. To jim je to pot vrnila tudi publika, ki je tako kot jaz z nasmeškom na obrazu počasi zapustila prizorišče spokoja. Seveda so svoje dodali tudi Svalbard in Doodseskader, vendar so za to, da sem se po koncu koncerta, nekaj minut čez 23.00, brez nerganja in tegobe v glavi podal na »trnovo« pot domov, krivi prav Alcest.

* Komorebi v japonskem jeziku pomeni pronicanje sončnih žarkov skozi listje dreves, kar so Alcest z lučkami in scenografijo na odru kar dobro ujeli.