»Ozzy, ne zameri, danes bi ostal doma. Hrbet me boli in potrebujem počitek,« je bilo jutranje sporočilo na mojem telefonu. Nasmejal sem se – indijski kolega, ki je nekaj let mlajši od mene, je klonil že po prvem festivalskem dnevu. Nisem še za staro šaro! Ah, saj ne – popolnoma ga razumem. Iskreno sem bil presenečen, da je sploh želel z mano na metal festival, glede na to, da v življenju ni slišal metala. »Kar počivaj, da boš jutri fit za zadnji dan,« je bil moj odgovor.

In (spet) sem bil one-man show kot marsikdaj v življenju. Metallica v pesmi Wherever I May Roam prepevajo »by myself but not alone«. Tako nekako sem se počutil na dotični petek.

Pregovorno sem zamudil prvi band dneva Enter Infinite (a sem jih letos gledal na Dunkelhate festu X, tako da ni bila storjena velika škoda), The Devastation in All Will Know pa še nisem slišal v živo, jebiga. Živeti sem moral s tem:

15.10 Temptations for the Weak
16.10 Kontrust
17.20 Voivod
18.30 Self Deception
19.50 Dirkschneider
21.30 Arch Enemy

Temptations for the Weak na festivalu Area 53 2026
Dan sem začel z metalcorom. Vse lepo in prav, le vreme je kuhalo nekaj hudega – »Something Wicked This Way Comes« bi vremensko situacijo opisali Iced Earth. In res se je zgodilo – močni sunki vetra in dež bodo, kot je na prvi pogled kazalo, sfižili nastop Belgijcev. Nope. Circle pit in norenje je vztrajalo ne glede na vreme. Če bi koncert opazovali vraževerni ljudje, bi dejali, da so ljudje s plesom najprej priklicali neurje, nato pa ga z istim plesom odgnali. Pred hudo uro niso bili varni niti kralji – njegovo Veličanstvo se je na vse kriplje trudilo oviti plemiško telo v dežno pelerino, a so mu to preprečevali močni sunki vetra. Temptations for the Weak so bili videti zadovoljni in šteli vztrajnost publike na plesišču kot tudi pred odrom kot potrditev, da je band dobro opravil svoje delo.

Kontrust na festivalu Area 53 2026
Teh pa nisem gledal ali slišal že celo večnost. V mojih gimnazijskih časih so bili bum, ker so bili zaradi štajerske narodne noše in narodno-zabavnega imidža posebnost v metalu, nato pa so nekako zamrli. Pred nekaj leti so v postavo dodali brhko pevko slovanskih korenin z izrazito agresivno intenzivno rožnatordečo barvo las. Moja ušesa ta »novost« ni ganila, oči pa so bile bolj zadovoljne. Vsakemu svoje, a meni zvok Kontrust niti malo ne prija. Sicer tehnično gledano nimajo veze s folk metalom ali narodno-zabavnim stilom in je to le del imidža. Jaz bi jih dal nekam med moderni (nu) metal in pop, uradno so bojda crossover? Moje osebno mnenje na stran – nastop je bil dobro in profesionalno izveden, kar je potrdilo rajanje publike ob slišanem. Igrali so nek nov single I Like to Move It, za katerega sem močno prepričan, da gre bodisi za priredbo bodisi plagiat, saj sem podobno melodijo in refren slišal kot otrok v neki reklami za čips ali nekaj podobnega.

Voivod na festivalu Area 53 2026
Končno malo kulture in progresije! Voivod že celo večnost nisem slišal v živo in sem bil vesel, da so še vedno pri močeh in pohajkujejo po svetu. Ko sem gledal pevca na odru, me je po obraznih mimikah in gibih spominjal na Mr. Chi Piga, zdaj že pokojnega pevca kanadskih punkrockerjev SNFU, če kdo pozna? Smešno je bilo, ko je pevec rabil tablico kot pomagalo, da je bral besedila pesmi – še vokali so prog! »Resna tehnična« glasba gor ali dol, gospodje na odru so se obnašali vse prej kot sofisticirani profiji. Predvsem kitarist Daniel »Chewy« Mongrain je rad kazal jezik in se otročje spakoval. Lepa popestritev seta je bila proti koncu nastopa priredba klasike Pink Floyd iz zgodnjega obdobja s Sydom Barrettom, Astronomy Domine. Brez skrbi, igrali so tudi originalne komade Obsolete Beings, The Unknown Knows, Nuclear War in Ripping Headaches – teh se spomnim.

Self Deception na festivalu Area 53 2026
In jaz sem mislil, da so Kontrust na nasprotnem spektru mojega okusa … Ne vem, kako naj opišem zvok Self Deception, ne da bi užalil band ali fane, zato bom raje spoštljivo molčal. Pop z nizko uglašenimi nu metal kitarami, pri kateri se uporablja le zgornja struna? Veliko pompa, ekstravagance, ognja na odru in konfetov, da se pozornost preusmeri z glasbe? Kakorkoli se uradno zvrst imenuje, je gospodom uspelo najti recept – zelo plesna in hitro dostopna glasba s ponavljajočimi se vzorci. Najbolj mi je v spominu ostal njihov komad Fight Fire with Gasoline, ker je logično povezan z Metallico in njihovim Fight Fire with Fire. Sam se proti ognju raje borim z ognjem, hvala lepa. Basist je bil načrtno ekstravagantno odet v pink pink pink barvo, klobuk, čudne fluorescentno rumene adidaske in bele nogavice do kolen, da je band prikazal dober črno-pink kontrast med člani na odru. Dober marketing, brez heca. Po slovesu je band naznanil, da se letos odpravljajo na evropsko turnejo, tako da tisti, ki želite band videti v živo – zdaj veste.

Dirkschneider na festivalu Area 53 2026
Časovni stroj. Še kdo pomni Accept? »Nemški AC/DC« so jim pravili nekateri in vzklile so burne debate o  točnosti te izjave. »AD/DC niso heavy metal!« To so bile misli, ki so mi padle na pamet, ko so z odra udarili prvi komadi. Ne bom lagal, nikoli nisem bil fan Accept, prej priložnostni poslušalec. Zna biti, da sem na neki točki gledal Accept v živo, a se ne spomnim. V glavnem, letošnja turneja je bila posvečena njihovemu kultnemu albumu Balls to the Wall, torej je bila setlista praktično (kot včeraj pri Cavaleri) celoten album Balls to the Wall. Za marsikoga je bil to vrhunec dneva, brez dvoma. Bilo je prisrčno, ko sem v prvih vrstah videl družine z malimi otroki – verjetno je oče hodil tiste dni s svojim očetom na Accept. Krog življenja. Na koncu seta so z odra priletele ogromne črne žoge, ki so nosile napis »Balls to the Wall Tour 2026«. Kakšna škoda, da niso bile modre barve, ker bi sicer lahko v aktualni reportaži uporabil misel »the band has blue balls«, zdaj pa tega ne bom mogel.

Arch Enemy na festivalu Area 53 2026
In smo jih dočakali! Popoldne se je na neki točki vila dolga kača ljudi, ki so čakali na »meet & greet« z Arch Enemy. Krstni evropski nastop z novo pevko Lauren Hart, ki je letos februarja po več kot desetletju nadomestila Alisso White-Gluz (iskreno se nisem pozanimal o podrobnostih, čemu je do menjave sploh prišlo). Čutiti je bilo, da je Lauren na odru malce nervozna, saj zagotovo ni lahko stopiti v čevlje svojih predhodnic. Če že to ni bilo dovolj, so morali med The World Is Yours zaradi tehničnih težav (bojda je pregorelo neko vezje) prekiniti nastop za skoraj pol ure, kar je sprožilo nelagodne odzive publike v obliki žvižganja. Konec dober, vse dobro in s polurno zamudo so Arch Enemy nadaljevali. Band sem gledal v preteklosti žnj-krat, ampak prvič v novi postavi. Kot znanstvenik sem naredil (pun intended) slepo študijo, da sem med komadom My Apocalypse zaprl oči in poskušal slišati razliko. Ni je bilo – kot da bi pela Angela, ker je potrdilo tezo, da je Lauren opravlja svojo nalogo z odliko. Grenka izkušnja zaradi tehničnih težav je bila pozabljena in band je speljal nastop do konca. Med drugim smo slišali komade The Eagle Flies Alone, War Eternal, To the Last Breath, We Will Rise in Nemesis.

Si je hrbet mojega indijskega prijatelja opomogel za zadnji dan?