Nekateri ljudje se veselijo božiča, velike noči, poletnih počitnic, dopusta ali poljubnega »spet je tisti čas leta«. Jaz se, odkar tičim v Gradcu, julija nasmiham tradicionalnemu festivalu Area 53, ki je vedno na sporedu drugi konec tedna v juliju. Na tej točki se lahko že štejem za rednega obiskovalca, ki pozna vse podrobnosti dogodka – logistiko, parking, hrano, pijačo, kvaliteto zvoka, nastopajoče, vzdušje, vreme in vso ostalo ponudbo. Ta zadnje – vreme – je ob vedno bolj norih vročinskih valovih – še največje tveganje. Bal sem se, da zna ravno sredi julija stisniti podoben vročinski val z imenom »Omega block«, ki je po Evropi pustošil junija. Prizorišče festivala Area 53 je namreč na asfaltnem igrišču brez možnosti sence. Z največjim veseljem lahko rečem, da so bili letos vsi trije dnevi festivala znosni, saj razen hitre plohe v petek in občasne pripeke ni bilo hujšega.

Na festival sem se vozil dnevno iz Gradca in temu primerno prispel na prizorišče ob uri, ko so prvi trije bandi že zaključili. V tem oziru sem zamudil otvoritev festivala s skupinama Matter of Taste in Patriarcha, prispel pa nekje med drugo polovico seta Igel vs. Shark. Moj dan je bil videti takole:

14.10 Igel vs. Shark
15.10 Agathodaimon
16.10 Firewind
17.20 Hiraes
18.30 Visions of Atlantis
19.50 Cavalera
21.30 Saxon

Igel vs. Shark na festivalu Area 53 2026

Rokenrol! Dobesedno. Sicer so vizualno delovali bolj punkrockovsko, zlasti pevec je od daleč dajal vtis postaranega Toma DeLongea iz Blink-182, basistka pa je modni navdih jemala od NOFX. Band je užival močno lokalno podporo, saj je bila pred odrom že gneča, ura pa je bila komaj tri popoldan. Ker sem svojo pozornost porazdeljeval med fotografiranjem s fotoaparatom ter fotografiranjem z očmi in ušesi, nisem podrobno spremljal seta. V mislih mi je ostal poslednji komad, ker so ponavljali »You you you you« – šlo je za komad U.L.I.A. Band je dražil tudi z odseki znanih priredb, med drugim Ace of Spades. Energična in sproščena uvertura v dan, ni kaj.

Agathodaimon na festivalu Area 53 2026

Med čakanjem na Agathodaimon sem slišal knjižno muščino, ki jo znajo pravilno uporabljati in govoriti le avtohtoni (bivši) prebivalci občine Muta. In prav sem imel! Dva ponosna (bivša) Mučana sta se pripeljala na Area 53 zgolj in izključno zaradi Agathodaimon. Trikrat lahko ugibate, za koga je šlo (jaz ne štejem). Namig: eden je bivši, drugi pa aktualen sodelavec pri Paranoidu. Ker sam govorim muški jezik, smo zapadli v debato, kako so bili Agathodaimon včasih death metal in nato preklopili na black ter kako je sogovorec imel njihove prve demo kasete od samega začetka in jih še vedno hrani. Najstniška nostalgija. Band je začel nastop in poskusil pričarati mračnjaško black metal atmosfero ob belem in toplem dnevu publiki, ki je bila do nedavnega izpostavljena zajebantskemu in veselemu punk rocku. Ogenj, megla, corpsepaint, ni da ni. Glede na to, da je po njihovem nastopu bila dolga vrsta za »meet and greet«, si upam trditi, da je bandu uspelo prepričati publiko – celo indijskega turista, ki se je po moji krivdi znašel na festivalu.

Firewind na festivalu Area 53 2026

Black metal se je poslovil ne le za prvi dan, ampak tudi za celoten festival – na sporedu namreč ni bilo več nobenega black metal banda, vsaj ne med mojo prisotnostjo na dogodku. Naj se sliši power metal! Firewind je bil na srečo le metafora in opomin, da smo sredi poletja in nas lahko vsak trenutek napade vročinski val. Spoštljivo sem gledal opravo gospodov na odru, saj so nosili dolge črne usnjene hlače in usnjene jopiče. Profesionalen imidž brez kompromisov! Kitarist je igral virtuozno ter soliral po dolgem in počez, celo za standarde v poweru metalu. Bedaku mi ni potegnilo, da pred mano stoji sam Gus G, ki je svojčas igral tudi v Ozzyjevem bandu (medtem ko to pišem, je prva obletnica njegove smrti – RIP Ozzy! <3). Poleg Gusovega soliranja je bil najbolj zabaven del nastopa zame trenutek, ko so oder preplavili milni mehurčki. Mislil sem, da gre za poseben efekt banda, ampak ko sem sledil viru, sem se nasmejal, ko sem zagledal tipa v publiki, kako je z otroško igračo spuščal milne mehurčke v zrak, veter pa jih je pomagal enakomerno razporediti pred odrom, da je celotna scena delovala zares čarobno.

Hiraes na festivalu Area 53 2026

Žanrska raznolikost se je nadaljevala. Za marskioga so bili Hiraes predigra za jutrišnji Arch Enemy, saj je glasba tekla v smeri melodičnega death metala, v ospredju pa je bila karizmatična pevka. V tem primeru ni šlo le karizmo, ampak za pristno dobrosrčnost. Britta, pevka, je med komadi, kjer se je brez izjeme growlalo, zelo ljubeznivo in s pristnim nasmehom ter knjižno nemščino (rojena pač severno od Bavarske …) nagovarjala publiko. Na neki točki je vljudno prosila varnostnike, če ji pomagajo sestopiti iz odra in se z enim kitaristom odpravila v cirkle circle pita. Marketinška poteza je zažgala in podžgala folk, da je pospešil tempo in povečal moč centrifugalne sile pita. Dva, tri (?) komade kasneje sta se oba vrnila na oder in odigrala še tistih par komadov, ki so ostali.

Visions of Atlantis na festivalu Area 53 2026

Stari znanci – tako »moji« kot festivalski. Sam sem jih namreč gledal lani na Metal on the Hill 2025, festival pa jih je gostil leta 2023, ko sem jih ravno tako videl. Slaba stran tega je, da so bili predvidljivi in so igrali skoraj identičen set kot lani na festivalu Metal on the Hill. Saj je nekako normalno, ajde. So si pa (za razliko od Kreator) dovolili biti človeški in izkazovati pristna čustva ter improvizirati z besedami, ko so nagovarjali publiko. V glavnem, železni gusarski repertoar in teatralnost: ples dvorjenja med kapitanom in kapitanko, mahanje gusarskih zastav, pitje groga iz kupic in tako dalje. Zahteve publiki, da »sit the f*** down« ter vzklik »Armada« in »Hail Jolly Rodger«, to pa povzame profesionalno izveden nastop.

Cavalera na festivalu Area 53 2026

Za marsikoga je bil to nosilec »večera« – sonce je bilo še vedno na nebu in nič ni dajalo večernega vzdušja, luči na odru niso imele nobene moči. Na sporedu je bil poseben set Chaos A.D., med katerim so odigrali dotični album v celoti, ampak (na srečo) NE v istem zaporedju kot na albumu. Štejem se za fana Sepulture in posebej Chaos A.D., a moj FML trenutek je nastopil, ko sem moral stati v fotopitu, stati pri miru in slikati, ko je eksplodiral Refuse, Resist! Bil sem edini fotograf, ki je med komadom odložil fotoaparat, začupal in pomigal z ritko. Profesionalnost nikoli ni bila moja vrlina. Po odmerjenih prvih treh komadih nisem bil še nikoli tako vesel, da so me brcnili iz fotopita. Odložil sem skrbi in se z vsem bitjem posvetil preostanku koncerta. Kot rečeno – Chaos A.D. v celoti, ne znam pa citirati točnega zaporedja pesmi. Vem le, da so Territory prihranili za predzadnji komad, končali pa z industrial verzijo Refuse/Resist, Chaos B.C. Crowdsurfanje in circle pit sta bila stalnica. Moj indijski kolega je začudeno pripomnil, da gospod na odru zelo preklinja in uporablja nespodoben besedni zaklad. »Ja, to je kao thrash metal,« sem odvrnil. Kaj pa mi je preostalo drugega?

Saxon na festivalu Area 53 2026

Lani so bili Saxon (se mi zdi) zaradi zdravstvenih težav pevca Biffa Byforda prisiljeni odpovedati večino evropske poletne turneje – v soboto bi igrati morali ravno na festivalu Area 53. Obljubili so, da se letos vračajo, in obljuba dela dolg, ki je bil poplačan. Biff je bil videti v dobri formi – kot vsi. Scena na odru kot tudi igra luči sta bili skromni in – skozi fotografske oči – dolgočasni. Stara šola pač ne j*** kozmetičnih zadev – glasba je edino, kar šteje. In to spoštujem. Preden navržem klasike, ki so jih igrali, je bilo zanimivo dejstvo, da je po dveh komadih začel folk iz publike metati na oder svoje džins brezrokavnike z našitki, ki sem jih na koncu naštel celo okoli deset. Biff jih je pridno pobiral, kot da doma zlaga perilo iz škafa v omaro, in jih dal na stran, da jih ne bi kdo po nesreči pohodil. Nato so si gospodje iz kupa nove garderobe nadeli po en kos, Brian pa si je nadel še slamnik, ki je naknadno prifrčal na oder. Slišali smo se med drugim klasike (v ne nujno navedenem vrstnem redu): Hell, Fire and Damnation, Madame Guillotine, Dogs of War, Heavy Metal Thunder, Strong Arm of the Law, Princess of the Night, Wheels of Steel in Denim and Leather. Verjetno sem pozabil še na kakega, a navedeni naslovi so dovolj, da si ustvarite predstavo o vzdušju.

Tako se je završil prvi dan. Dobri in raznoliki bandi, prijetno in pozitivno vzdušje, idealno poletno vreme, le pijača je bila pregovorno draga – 6,5 evra za veliko pivo plus 2 evra kavcije za kozarec. Jebiga, ko je kriza, je kriza za vse, kajne?