Metal on the Hill je butični metal festival, ki se odvija v središču Gradca – dobesedno na gradu na hribu sredi mesta. Obiskovalci imate na izbiro sami premagati 260 stopnic do vrha ali pa lagodno vzeti dvigalo, ki vašo rit pripelje pred vhodna vrata grajskega prizorišča Kasematten. Zgodovina festivala sega v leto 2016, ko so zvoki heavy in power metala prvič zadoneli iz grajskih zidov. Od takrat je bil festival organiziran vsako leto v dvodnevni izvedbi, z izjemo »saj-veste-zakaj« leta 2020 in lani, a tu nisem uspel izbrskati uradnih razlogov (verjetno je škripnilo pri organizaciji ali financah). Organizacija sicer poteka pod okriljem Napalm Records, ki program, logično, namenjajo lastnim bandom. Čeprav založba pokriva različne podzvrsti metala, je v povprečju pozornost namenjena heavy, power in simfoničnemu metalu – podobno kot Area 53 Festival (neuradno sem izvedel, da za obema festivaloma stojijo isti ljudje). Letos se je festival vrnil bolj previdno in sramežljivo v enodnevni izvedbi, a je bil razprodan – dobro znamenje za prihodnost!

Za lažjo vizualno predstavo festivala Metal on the Hill vabim k ogledu galerije, iz prve roke pa lahko ta trenutek recimo povem: predstavljajte si, da bi se koncert odvijal na dvorišču Ljubljanskega gradu, na obzidju in v stolpu bi bile VIP-lože, v primeru slabega vremena pa bi se dalo dvorišče pokriti s streho. Možnosti taborjenja ne bi bilo, pred gradom pa bi bila gostilna z dobro jedačo in pijačo. Program je bil tak:

15.00–15.30 Hidden Fates
15.50–16.35 Brainstorm
17.00–17.50 1914
18.15–19.15 Angelus Apatrida
19.40–20.55 Visions of Atlantis
21.25–22.55 Blind Guardian

Hidden Fates na festivalu Metal on the Hill 2025

Komaj sem se razgledal naokrog in spoznal s prizoriščem, že se je začel program z nežnim ogrevanjem, kot je pred aktivno telovadbo priporočeno. Na odru je bilo vse videti minimalistično z bobnarjem, kitaristom ter pevko (<vstavi šale o baskitaristih>). Na vsaki strani odra sta bila še dva stoječa panoja z logotipom banda v njihovih značilnih modro-peščenih barvah, kar je od daleč spominjalo na zemljevid sveta. Nastop je bil zamišljen, kot da publika leti v letalu in stevardesa med komadi po zvočniku naznanja besede in fraze, tipične med letalskim poletom. Glasbeno se je band gibal v bolj pop rock/metalcore vodah, v isti smeri kot na primer češki Stellvris. Nagradna igra: na setlisti so bili naslednji naslovi pesmi, a le ena od njih je bila priredba. So igrali White Rabbit od Jefferson Airplane, My Immortal od Evanescence ali Insane od Obituary? Priznam, da bi z zanimanjem poslušal priredbo slednjega komada, a pravilen odgovor se glasi My Immortal. Pevka je zadela Amyjin glas do popolnosti, nimam pripomb. Nisem pa, ne bom lagal, ciljna publika za tovrstno glasbo. A vseeno dobro, da sem se z njo seznanil, saj bom čez nekaj let, ko bo na vrata mojega doma v hčerkini sobi potrkala puberteta, pripravljen na pesmi tipa Good Girl in refrenov »I just wanna feel you«.

Brainstorm na festivalu Metal on the Hill 2025

Dobesedno sem moral brainstormati, da sem v spomin priklical, kako sem davno tega v gimnaziji listal revijo Nuclear Blast in na ta zastareli način spoznaval nove bande ter naročeval CD-je in majice bandov. Tiste dni sem dal priložnost Brainstorm, predvsem albumoma Soul Temptation (2003) in Liquid Monster (2005), če kdo pozna? A ti časi so daleč za mano, saj so mi ekstremnješe zvrsti metala bolj dišale kot heavy power metal. Na Brainstorm sem vedno gledal kot na »poenostavljeno in manj komplicirano verzijo« Symphony X. Na odru so se peterici poznali prevoženi kilometri. S polno paro so žgali pred ob tej uri že nabito polnim prizoriščem z venčkom uspešnic. Pevec se je sproščeno sprehodil do ograje, kjer je odpel pesem ali dve iz oči v oči s publiko in se z izbranimi tudi rokoval. Manjkali niso niti – v bistvu so prevladovali – komadi s sveže letošnje izdaje Plague of Rats (2025). Na svoj nostalgičen račun sem prišel s komadoma Highs Without Lows in All Those Words. Drugi del nastopa sem, privilegiranec, spremljal z balkona nad odrom, od koder sem imel širok pogled kot sinička, ki preletava žitno polje. Usoda mi je celo namenila, da sem na sinjih prostranstvih neba spoznal dva Prekmurca, ki sta mi z dobro družbo dvignila stopnjo koncertne izkušnje ter gasila mojo žejo z zastonjskim VIP-pivom (VIP-karta je bojda vključevala neomejeno količino piva).

1914 na festivalu Metal on the Hill 2025

Ironija usode je zrežirala, da ravno band iz Ukrajine navdih za besedila svojega blackened death metala jemlje iz vojne. In še večja, da je imperializem glavni razlog tako prve svetovne kot tudi trenutne vojne v Ukrajini. Mešani občutki jeze, žalosti in sočutja so me prevzeli ob začetku nastopa, še posebej zato, ker je ob odru stala deklica, ogrnjena v ukrajinsko zastavo. Nato je iz zvočnikov zadonel intro uvodne pesmi (zaenkrat še) aktualnega albuma Where Fear and Weapons Meet, FN .380 ACP#19074, in plesišče se je odprlo. Tu pride v igro še tretja doza ironije, saj komad vsebuje besede iz sojenja Gavrilu Principu, ki pljuva čez avstrijsko imperialistično politiko in se zavzema za enotno jugoslovansko državo (»And I do not care what form of state, but it must be freed from Austria and all imperial shit«). Nadaljevali so kot na albumu z Vimy Ridge (In Memory of Filip Konowal) in nato preskočili tri pesmi albumskega zaporedja na …and a Cross Now Marks His Place. Pevec je v znanem slogu lep čas preživel med publiko, ki ga je objemala, slikala, mu dajala roko in se okoli njega vrtela v circle pitu. Na oder se je vrnil šele proti koncu seta, nekje med začetkom in koncem komada A7V Mephisto. Zaključili so s Passchenhell, da so priložnost dobili še komadi s prvenca Blind Leading the Blind. Žal še nismo imeli sreče slišati pred nekaj dnevi objavljenega singla s prihajajočega albuma Viribus Unitis. Zaradi mojega »ptičjega pogleda« iz zraka sem v povsem drugi luči gledal neprestane mosh in circle pite, ki niso in niso in niso pojenjali. Folk je norel celo med najbolj doomovskim riffom komada A7V Mephisto … Bal sem se, da se bo glede na geopolitično situacijo (preveč) politiziralo, in če sem iskren, bi na njihovem mestu jaz počel enako. A v tem odstavku sem praktično več politiziral od njih – ob koncu seta so le kratko in jedrnato ostro obsodili vojno, ubijanje nedolžnih ljudi in imperializem ter spomnili, da Ukrajina ni tako daleč, kot si mislimo. Poslali so seveda še košarico vročih poljubčkov Putinu.

Angelus Apatrida na festivalu Metal on the Hill 2025

1914 so zadali res težko nalogo svojim naslednikom na odru, držati takšno stopnjo vzdušja. A ker je šlo za španske veterane, ki so povrhu godli thrash metal, naloga ni bila tako nemogoča, kot je bila videti na prvi pogled. Iz meni neznanega razloga so se odrske luči spremenile v intenzivno rumeno-roza kombinacijo, kar je spremenilo atmosfero v bolj party thrash in jezno pevčevo bevskanje ni zvenelo niti malo jezno. Circle piti so se vrteli od praktično prve note. Na tej točki ne znam povedati, kdaj sem Angelus Apatrida nazadnje gledal, a zagotovo ne po izidu aktualnega, pred slabima dvema letoma izdanega Aftermath, zato sem vesel, da sem prvič v živo slišal izbrane komade z dotičnega albuma Cold in Snob. Sicer je bila setlista uravnotežena, da je priložnost dobil vsaj en ali morda celo dva komada s skoraj vsakega albuma v njihovi diskografiji (z izjemo debitantskega Evil Unleashed, a ne dam roke v ogenj): Indoctrinate, Give 'Em War, One Of Us in ostali, ki se jih na tej točki več ne spomnim. Za finale je poskrbela priredba pesmi, po kateri se imenuje vaš najljubši slovenski metalski webzine, verjetno z namenom poklona nedavno preminulemu Ozzyju. Komada niso speljali do konca, temveč so neposredno prešli na You Are Next in, kot se za profije spodobi, veličastno zaključili set.

Visions of Atlantis na festivalu Metal on the Hill 2025

Med čakanjem na pričetek sem vedel, da me ne čaka le glasbeni koncert, ampak teatralna predstava. Visions of Atlantis sem si že nekajkrat ogledal v živo, nazadnje pred dvema letoma na festivalu Area 53. Odvisno od vprašanja na pol polnega optimističnega ali na pol praznega pesimističnega kozarca vidim band kot ali povulgarjene Nightwish ali pa Alestorm z univerzitetno izobrazbo. Šala gor ali dol, primerjava s tema dvema bandoma je popolnoma na mestu – simfonični metal z gusarsko tematiko. Dodaten bonus sta dodelana koreografija in scenografija, tako da, kot sem že omenil, človek dobi občutek, da je v gledališču. »Igralci« na odru so igrali svoje vloge z igranjem »mini kadrov« v dvoje ali skupini. Čeprav je najpogostejša scena vključevala koketiranje in spogledovanje pevke s pevcem, se je na odru tudi nazdravljalo z gusarskimi vrči, plesalo gusarske plese, prišlo do »prerivanja in skorajšnjega pretepa« med alfa samci ter mahalo z zastavami in odpiralo skrinje z zakladi. Glasbeno je bil set tudi zelo razgiban: vse od balad, pivskih pesmi do epskih bojnih himn.

Blind Guardian na festivalu Metal on the Hill 2025

Pa smo dočakali ime, ki je bilo na letaku napisano v prvi vrstici in z največjo pisavo. Ne bom izgubljal besed o tem, kdo so Blind Guardian in kaj pomenijo metalskemu univerzumu, saj bi enostavno izpadel kot bedak. Nedavno tega je naša ekipa poslušala Blind Guardian v Zagrebu. Lenoba ali pragmatičnost – dogajanje na odru je bilo praktično enako besedam v tej reportaži. Začelo se je udarno in hitro, po nekaj komadih so se gospodje umirili in usedli na stole ter poprijeli za akustične kitare s komentarjem »ni še čas za Bard's Song«, nato spet gas in stopnjevanje napetosti do ponovne umiritve in potešitve publike s težko pričakovano bardovo pesmijo. Setlista je bila malce obrnjena v primerjavi z Zagrebom – začeli so z 9th Wave, Mirror Mirror je dal častno mesto epiloga Valhalli, Bard's Song je bil potisnjen bolj proti koncu seta, vmes pa so padli Blood of the Elves, Time Stands Still, Mordred's Song, And the Story Ends. Nimam pripomb, popoln zaključek dneva.

Zdaj pa se je le še bilo treba spraviti s hriba v mesto, zajahati kolo in upati, da bo močno deževje, ki me je pričakalo po izhodu s prizorišča, čim prej pojenjalo v naslednje pol ure, kolikor sem imel do doma. Na tem festivalu me je na splošno fasciniralo, da je ista publika norela na vse različne interpretacije, kaj naj bi metal bil: od pop/metalcore banda v stilu Evanescence do power/heavy, death/doom/black, thrash, simfoničnega ter starošolskega power metala. Tega ravno ne doživim pogosto. Svoj debitantski (in upam da ne zadnji) Metal on the Hill sem doživel z odliko. Če vzamem dež v zakup kot del celotnega tematskega paketa, je bil ta dan nedvomno najboljši zaključek meteorološkega poletja v zadnjih nekaj letih …