Imel sem tako slab dan kot že dolgo ne. Zjutraj sem ugotovil, da mi za pripravo lazanje manjka sladka smetana in sem moral pripraviti to okusno jed brez nje. Nato je po končani peki crknila rabljena drugorazredna pečica, a je bila milostna vsaj do te mere, da se je lazanja spekla do konca. Kot pravemu moškemu mi je uspelo popraviti, karkoli je že bilo krivo za napako, saj še sam ne vem … Dosedanji dogodki dneva so me naredili tečnega in sitnega, zato sem šel po six pack piva in ga, kot odgovoren odrasel, pil po pameti – le eno pivo naenkrat. Življenje je postalo znosnejše, a na neki točki sem omagal in zaspal na preprogi sredi dnevne sobe, polne otroških igrač. Zbudil sem se pol ure pred uradnim začetkom koncerta – sranje! Ekspresno sem se očedil, in ko sem v naglici izstopil skozi vhodna vrata, sem zaradi poledice komaj ujel ravnotežje, da nisem z obrazom in sveže umitimi zobmi treščil naravnost v poledenele tlakovce. A kljub vsemu – vse to so vseeno zgolj problemi prvega sveta, kajne? #whitewhine

Nikoli si ne bi mislil, da mi bosta takšen ušiv dan rešili podzvrsti metala, ki se nahajata na dnu moje glasbene lestvice – glam in heavy metal. Na srečo se je z zamudo začel tudi koncert in prvi band večera po imenu Bad Therapy je z nastopom začel skoraj eno šolsko uro pozneje. Nekatere pojave na odru so bile pričakovano našemljene v stilu glam metala osemdesetih – androgeni videz, ličila, spandex, tetovaže itd. Pevec in kitarist je imel na trebuhu tetoviran napis »Dr. Feelgood«, kar pove praktično vse! Odklonske so bile maske ostalih članov banda, ki so me spominjale na subkulturo Juggalos (poznate skupino Insane Clown Posse, clown horror core/hip hop? The Great Milenko! ). A brez bojazni, puristi! Igrali so klasičen Sunset Strip glam metal s kančkom heavy metala in hard rocka. Glasba je bila kot časovna kapsula – vsi riffi, melodije, soglasja, solaže in praktično vse razen Juggalo mask je bilo arhetipično glamovsko. Imena komadov, ki so jih igrali, so dobesedno kričali »Mötley Crüe« – Creatures of the Night, Wasted Youth, 2 Late 4 Love ter kaj kmalu izdan nov single Doctor. Glasbeno popolnoma nič novega ali drugačnega, a me to ni niti malo motilo. Všeč mi je bila strast pevca, ki se je na odru prelevil v povsem novo persono in dal od sebe vse, kot da bi igral na stadionu pred stotisočglavo množico. Videlo se je, da mu je glam smisel in način življenja in da to rad počne. No, ostalim članom banda tudi ni bilo videti, kot da trpijo, ampak vsi skupaj niso premogli energije in strasti, ki jo je izžareval pevec. In tako sem pozabil na lazanjo in pečico.

Hitra menjava na odru je privedla do manjše gneče, saj so Titan Killer šteli eno glavo več. Glam se je umaknil heavy metalu z epsko noto. Naj za boljšo predstavo naštejem nekaj naslovov komadov, ki so jih igrali: Slow Self-Destruction, Force to Follow, Lethal Strike, Fear the Cross, Echoes of Hope, Fatebringer. V glavnem, epski heavy metal, ki se kot nalašč poda k igranju World of Warcraft, če igrate s paladinom. Powermetalskih pretiravanj na srečo ni bilo slišati. Kolikor sem razbral iz konteksta, si je band za tokratni nastop sposodil basista nekje drugje, saj se sicerjšnji basist banda koncerta ni mogel udeležiti. V glavnem – glasbeni kompas je kazal celoten nastop nekje med Judas Priest, Accept, Iron Maiden, Saxon in podobno. Tudi na odru je band, čeprav prostorsko utesnjen, izkazal in držal nivo energije tako visoko kot vokalno lego. Tonski mojster se je odločil, da bo dvorano malo zaplinil, da bo iluzija koncerta v zmajevi votlini popolna. Šalo na stran – poznalo se je, da se je publika nagrmadila v prve vrste, tako da je postalo vroče in soparno.

Ne vem, če sta sopara in pomanjkanje svežega zraka po nastopu Titan Killer botrovala temu, da je poslednji band večera Mynded rabil skoraj celo uro, da je zavzel oder, a videti je bilo, da so se za mešalno mizo kuhale tehnične težave. Brez sladke smetane. Drži, zrak se je med dolgim odmorom res malo očistil in ohladil, a čutiti je bilo tudi ohladitev vzdušja. Nekateri čakajoči so se zabavali s prepevanjem zimzelenih melodij Limp Bizkit, še posebej komada Break Stuff, pri čemer so prav tekmovali, kdo bo bolje zadel cmeravi vokal Freda Dursta. Ko so Mynded končno začeli žgati svojo interpretacijo thrash metala, je trajalo kar dve ali tri pesmi, da se je vzdušje vsaj približno popravilo. Mynded so bili mojemu osebnemu okusu najbliže, saj so se slišali očitni vplivi thrash titanov a la Testament in Metallica. Če to slučajno ni bilo implicirano skozi glasbo, pa je za vsak slučaj imel pevec našitke teh bandov na pasu od kitare. Izjema, ki potrjuje pravilo, je bil našitek od Death, saj njihovih vplivov ni bilo slišati. Ne bom lagal, bil sem že utrujen – cel dan je bil eno samo veselje, povrhu pa je bila koncertna časovnica v vsaj enournem zaostanku. Umaknil sem se na fotelj, ki je bil na voljo takšnim, ki jih je dotolklo življenje ali pa so jih izdale noge in hrbtenica, ter po gosposko odsedel zadnjih nekaj pesmi. Ja, res je škoda, da je predolg razmik med Titan Killer in Mynded zamoril splošno vzdušje.

»Ne sodi dneva pred večerom« je bil z današnjim dnem anekdotično dokazan na mojem prvoosebnem primeru. Okoli polnoči, ko sem se po poledenelem parku Augarten previdno vračal proti domu, sem se strinjal, da je koncert prevesil moj slab začetek dneva na pozitivno ničlo. Pa bom drzen in optimistično zatrdil, da celo nad pozitivno ničlo! Venomer se le pritoževati in nikoli ne biti zadovoljen pa tudi ni prav! Kako dobro bi se dan šele končal, če bi pri pripravi lazanje imel na zalogi sladko smetano, sem pomislil …