V trenutku pisanja te reportaže (nedelja, zvečer) se spomnim, da sem zjutraj na spletu bral, kaj je novega v svetu umetne inteligence. Novice niso bile ravno spodbudne – vsaj za človeštvo ne: boksarski spopad med človekom in robotom, ki je namerno videti kot Terminator (tisti okostnjaški model) in ki se ne konča fino za človeka; Ukrajina napoveduje uvedbo robotov na bojno polje, UI-agenti, ki vdirajo v baze podatkov raznih ministrstev v ZDA in še kaj, da ne omenjamo raznih pomislekov in opozoril nekoč glavnih spodbujevalcev razvoja UI-zadev, ki so si zdaj premislili.

Ne glede na naše mnenje o tem, gotovo se Dino Cazares, eden od dveh ustanovnih članov ameriške industrial metal zasedbe Fear Factory (ki je s prvimi štirimi ploščami postavila trdne temelje omenjenemu žanru na način, kot ga ni uspelo niti Ministry), v sebi nasmiha. Ali pa odkimava z glavo. Vsekakor so opozorila, ki smo jih lahko brali v tekstih na vseh FF-albumih, zdaj, če se malce arhaično izrazim, meso postala.

In zdaj je torej idealni čas, da se opozori, kakšna je situacija in kaj je še možno storiti. No, tako si vsaj jaz razlagam več kot prikladno ime masivne evropske turneje Cybernetic Domination Tour, ki od avgusta do prve polovice oktobra v klube pelje štiri jezdece metalske apokalipse: Fear Factory, japonske metalcore manijake Crystal Lake, poljske blackened death bojevnike Hate in še ene ameriške, tokrat bolj alternativce, The Nocturnal Affair.

24. septembra, torej v četrtek, se je karavana ustavila v zagrebškem Boogalooju, kjer smo si v zadnjem letu lahko ogledali kar lepo število zelo dobrih zadev. Tudi omenjeni koncert gotovo sodi pod sekcijo »kvalitetno« in prav je, da vam povemo, kaj ste morda zamudili.

Okrog 19. ure so dogajanje odprli The Nocturnal Affair iz Las Vegasa, ZDA. Šlo je za malce milejši uvod v zvočno težkokategorni večer. Kvintet namreč igra nekaj, kar bi zlahka karakterizirali kot kombinacijo med gothic rockom in mainstream alterjem, kljub temu pa so bili zvoki, ki so prihajali z odra, seveda težki. Spevnost, melodičnost, svojevrstna umirjenost so atributi banda, ki je do zdaj izdal le en album, in sicer (Meta)morphosis. Igrali so suvereno, komunikacija je bila zelo dobra, ko nam je pevec rekel, da bo po koncertu hodil naokrog in se pogovarjal in fotkal z nami, je celo zvenel, kot bi skušal pridobiti politične točke. Iskreno, s svojimi suknjiči in hlačami so bili bolj profesionalno urejeni kot jaz, pa delam v šolstvu. Največji »boom« je seveda predstavljala priredba znamenitega 90s hita What Is Love, pod katerega se je podpisal Haddaway.

Setlista The Nocturnal Affair: Cross Me Out, Choke, Benefit of Doubt, Place in Time, Deal With It, Oxygen, What Is Love (Haddaway cover).

Dober začetek, deževnemu večeru navkljub. Klub se je počasi polnil, ko so oder zasedli Hate, ki jih že dobro poznamo, saj so velikokrat nastopili tudi v Sloveniji. Vokalist/kitarist Adam the First Sinner, drugi kitarist Domin, basist Tiermes in bobnar Nar-Sil (ki ga bomo 10. decembra lahko videli v Zagrebu, ko bo za bobni sedel v I am Morbid, nadomeščajoč Peta Sandovala) so predstavili aktualni album Bellum Regiis, pri čemer so se dotaknili še nekaterih prejšnjih izdaj. 40 minut časa je vsekakor premalo za predstavitev njihove res obsežne diskografije (13 albumov!), a iskreno – bilo je celo preveč. Čeprav Hate igrajo res dobro in njihovega pomena v poljski, kaj šele evropski ekstremni sceni ni moč spregledati, pa so v tem zvočnem sklopu, ki ga predstavlja turneja Cybernetic Domination Tour, res boleče izstopali. Krajše – igrajo super, a so karizmatični kot suha rozina. Če ste vajeni bombastičnosti Behemoth, so Hate bolj nagnjeni k temu, kar na odru predstavlja Mgła, le da ne dajejo vtis mizantropične hladnosti, kot preprosto tega, da so dolgočasni. Po moje bi v kakem drugem paketu imeli večji efekt …

Setlista Hate: Bellum Regiis, Erebos, Sovereign Sanctity, Rugia, Resurrection Machine, The Vanguard.

Za njimi so kot kurja juhica za dušo oder zasedli meni do zdaj neznani japonski metalcorovci Crystal Lake. Kvintet iz Tokia, ki ga tvorijo karizmatični in manijakalni vokalist PK, kitarista Yudai Miyamoto (edini še originalni član zasedbe) ter Hisatsugu Taji, basist Mitsuru in živalski bobnar Gaku Taura (ex-Nocturnal Bloodlust), je do zdaj izdal pet albumov, zadnji (The Weight of Sound) je izšel januarja letos. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, a že ob kratki tonski vaji mi je padla čeljust na tla, saj je bobnar res živalsko razbijal. Nato so začeli igrati in po dolgčasu Hate ustvarili popolno sonično nevihto. Zvok je bil res dober, njihovo igranje tudi. Čeprav kategorično ponujajo vse klišeje, ki ste jih vajeni iz metalcora, pa sta njihova dinamika in energija neverjetni. Hitro, počasno, nežno, jebeno težko, divje, mirno … Japonci so ponudili vse. Ljudem, ki so zdaj že dodobra zapolnili dvorano, se je mešalo, pod odrom je bilo nenehno norenje. Po njihovem nastopu, ki je minil prehitro, smo ostali brez besed, le kričali smo lahko. Če jih boste kje imeli možnost videti, dajte! Niti najmanj vam ne bo žal.

Setlista Crystal Lake: Everblack, Blüdgod, Hail to the Fire, SIX FEET UNDER, Aeon, Prometheus, The Weight of Sound, Apollo.

Kljub neverjetnemu nastopu Crystal Lake so ljudje komaj čakali na prihod ameriško-italijanskega kvarteta, katerega edini še originalni član je kitarist Dino Cazares. Na odru so se ob govoru, ki je opozarjal na nevarnosti kibernetične prevlade stroja nad človekom, okrog 21.45 znašli Cazares, basist Tony Campos (Static X in mnogi drugi), bobnar Pete »The Feet« Webber (Havok) ter naslednik legendarnega Burtona C. Bella, italijanskega rodu norec Milo Silvestro. Začel se je, po mojem skromnem mnenju, eden od najboljših koncertov FF, kar sem jih videl. Čeprav nikoli ne bo moč ovreči nesmrtnega pečata, ki ga je v FF pustil znameniti Burton C. Bell, je tale nova verzija banda s Silvestrom na čelu, pre-je-be-na!

Vidno nasmejan in vesel band je ponudil 90 minut prvovrstnega industrialnega metala, pri čemer so se dotaknili skorajda vseh albumov. Bend je dal 666 % od sebe že na samem začetku, ko so nas popeljali k zdaj 25 let starem albumu Digimortal. Nor začetek s pesmijo Acres of Skin! Takoj zatem dvojna doza albuma Mechanize, pri čemer res nisem pričakoval komada Industrial Discipline. Setlista se je dotikala znanih in manj znanih komadov, pri čemer sta velika deleža začuda pripadla albumu Obsolete, ki je s svojo konceptualnostjo več kot primeren za današnji čas, in Digimortal, s katerega so odigrali največ pesmi. Nedavno obdobje so zajeli le z obiskom pesmi Soul Hacker, ponudili pa so tudi najnovejši single Roboticist. Neverjetno je bilo to, da so s prve plošče poleg hita Martyr igrali še Arise Above Oppression, pri čemer se je res videlo, kdo ne pozna prvega albuma (Soul of a New Machine), ker je bilo kar nekaj zmedenih pogledov. Veliko navdušenje je požel komad, ki ga Cazares predstavi z besedami: »Igrali bomo komad, za katerega sem si prisegel, da ga nikoli ne bom«, Archetype z  istoimenskega  albuma, kjer Cazaresa ni bilo.

S tem so zaključili prvi del seta, ki je poleg odličnega zvoka in setliste Fear Factory predstavil v najboljši možni luči. Band je v popolni formi, sploh Webber odlično združuje vse, kar so pred njim ustvarjali Herrera, Hoglan in Heller – kakšno bobnanje! Seveda pa je češnja na torti Milo Silvestro, ki za razliko od Burtona v živo zveni isto kot na ploščah. Če bi pogledali njegovo in Burtonovo studijsko vokaliziranje, bi se glasovni vzorci zajemali do potankosti. No-ro! Malce mora le še delati na odrski prezenci, a nič ne de – čas bo pokazal, da je Cazares našel najboljšo možno zamenjavo za Burtona C. Bella.

Zadnji del koncerta je bil posvečen albumu Demanufacture, s katerega so igrali le tri pesmi (album so na lanski turneji igrali v celoti!), pri čemer je Replica sprožila totalen kaos! Zaključek koncerta pa je bil neverjetno čustven, saj so za konec pustili power balado Ressurection, kjer so še enkrat pokazali, kako se streže zadevi.

Fear Factory so definitivno v vrhunski formi, fino pa je bilo tudi videti in slišati, kako uživajo na odru. Toliko nasmehov na enem odru ni bilo videti že kaj nekaj časa. Komaj čakam novo plato, ki naj bi izšla naslednje leto. Vsaj nekaj dobrega na področju tehnološkega razvoja …

Setlista Fear Factory: Acres of Skin, Industrial Discipline, Powershifter, Shock, Edgecrusher (with Park »PK« Kang Hyun), Linchpin, No One, Invisible Wounds (Dark Bodies), Soul Hacker, Roboticist, Martyr, Arise Above Oppression, Archetype, bis: Demanufacture, Zero Signal, Replica, Resurrection.