Mislim, da se bo dobra večina strinjala s trditvijo, da je obiskovanje koncertov krasen način psihofizičnega sproščanja. V prvi vrsti lahko ob prijetnih zvokih odklopimo stresne faktorje, ki nam počasi spuščajo žolč ter povzročajo gube in sive lase. Kot drugo podpiramo ustvarjalnost skupin in tako skrbimo, da glasba ob poplavi umetnointeligenčnih in brezdušnih, kapitalistično usmerjenih neumnosti ne umre. Hkrati pa se ob znanih skladbah naših priljubljenih izvajalcev pozibavamo sem ter tja ali pa odkrivamo nove, nam še neznane potencialne bisere scene. V vsakem primeru pa nudijo obiski koncertov unikatne in (skoraj) neponovljive izkušnje, ki pišejo zgodbe v življenjski dnevnik vsakega posameznika.

Večer minule sobote se je pred dvorano Gustaf v Mariboru začel predvsem nenavadno unikatno. Tam sta me pred vhodom »pozdravili« dve katastrofalno nadevani pojavi, ki nista delovali kot del metalske subkulture in glede na agresivne kretnje in neumno izražanje še zdaleč nista bili le pod močnim vplivom alkohola. Ko sem stopil v dvorano, mi je šinilo v glavo, da imam v avtomobilu na sovoznikovem sedežu v alufolijo zavit sendvič za kasnejši prigrizek in sem pomislil, da bi bilo morda pametno to gmoto aluminijaste folije raje pospraviti na mesto, ki mimoidočim ni vidno. Kaj vem, na kaj bi ta smešna možakarja pomislila, da je v tej foliji in navsezadnje še napravila kakšno škodo. Jao, sem pomislil, me je ravno zagrabila drogeraška paranoja v vzvratnem ogledalu? Zberi se, človek, sem si rekel, ampak sem šel kljub temu za vsak slučaj ta ubogi sendvič pospravit v predal. No, ko sem se vrnil, sta gospoda že mirno spančkala na leseni klopi pred dvorano, očitno je turbo šus popustil. Kakor koli, preidimo raje na koncertno dogajanje.

Slabih 15 minut čez deveto je iz zvočnikov v dvorani zadonela skladba Defenders of Metal nemške power metal skupine Wizard, ki služi kot otvoritvena skladba dogodkov v Gustafu oziroma dogodkov pod organizacijsko taktirko Defenders of Metal Maribor. Si lahko zamisli kdo primernejši intro? Medtem ko je igrala otvoritvena skladba, so si teren že pripravili prvi gostje večera, ljubljanski Night Crawler. Njihov skromni repertoar, dolžine le 30 minut, je bil, hmm, bom rekel zanimiv. So ena izmed teh mladih skupin, ki znajo igrati inštrumente, in bi strašno radi preigravali avtorsko glasbo, ampak za milo voljo ne vedo prav, v kakšno smer bi se pravzaprav podali. Tako smo lahko slišali skladbe, ki so pokrivale področja od panka do death metala, od grinda do slama. Skratka en takšen paket, ki načeloma pokrije šest različnih skupin. Krasen podatek za organizatorje festivalov, saj lahko s samo eno skupino privabijo širok spekter populacije, ki prisega na različne podžanre, in hkrati prihranijo kakšen cekinček zase. Vse skladbe so bile avtorske, četudi ena ni bila podobna drugi. Da ne bo pomote, fantje vsekakor znajo igrati, ponudili so soliden nastop, čeprav nimajo preveč kilometrine, povzročili so tudi, da sem tu in tam odobravajoče zamajal z glavo, ampak v obče neke rdeče niti v njihovi glasbi žal nisem odkril.

Kot skupina številka dve so nastopili Damnation iz Laškega. O skupini do njihovega nastopa s Pestilence v Menzi pri koritu nisem slišal prav veliko, a kritike so bile dobre, zato sem od njih tudi nekaj pričakoval. Začeli so s skladbo The Sound of Hell. Madona, le kakšen zvok si človek zamisli ob tem naslovu? Pa so ga kar ujeli, moram priznati. Instrumentalno je šlo za masten death metal, brez neke brezzvezne sladke melodike, le vokala ni bilo mogoče slišati, ker je šel mikrofon očitno rakom žvižgat. Tako je sredi skladbe kot princ na belem konju na oder pridrvel tonski tehnik in ga zamenjal z delujočim. Upal sem, da bo vokal ob tej glasbeni podlagi, ki je precej obetala, dober. Nato se je pevec brutalno zadrl in … aleluja. Vokal je bil, kot se šika, morda nekoliko preveč reverba, a pustimo malenkosti, izpadlo je dobro. Super, pripravljen sem bil na masaker. A pravega masakra ravno nismo doživeli, saj je občinstvo do takrat štelo le nekaj več kot 24 ljudi, škoda. Ampak njihov tričetrturni nastop je bil kljub vsemu na relativno visokem nivoju, glede na to, da po mojih informacijah tudi oni nimajo neke pretirane kilometrine. Brezkompromisni nastop s hlačami, zatlačenimi za visoke bulerje, surovo in preprosto dobro. Manjkala pa mi je še ena kitara. Skupina je sicer trio, ampak jebemti, da sem pogrešal še eno kitaro, ki bi zvok imenitno izpopolnila, tako pa so še tisto eno kitaro nekoliko povozili bas, bobni in vokal (beri: bila je pretiho). Ponudili so nam death metal prve klase z odlično odigrano priredbo Ov Fire and the Void velikanov Behemoth. Za zaključek pa še tehnično najzahtevnejšo skladbo epskih razsežnosti, priredbo Napalm Death, ki traja, reci in piši, 2 sekundi. Šalo na stran, mislim, da se skupini iz daljave že nasmihajo veliki odri, če bodo seveda tako nadaljevali.

Po tem zelo suverenem nastopu skupine Damnation sem se odpravil do avta, da zmažem tisti zloglasni sendvič iz uvoda, avto je bil cel, od tistih dveh smešnih tičev pa je ostal samo eden, ki je še vedno pridno spančkal na klopci, luštkano. V glavnem, bližal se je nastop zvezd večera, Primorcev DTN. Fantje bodo to nedeljo uradno izdali prvi studijski EP z naslovom Eschatology, ki sem mu teden poprej imel čast prisluhniti in mi je resnično zlezel globoko pod kožo, tako da je bil to tudi razlog, da sem dvignil rit s kavča in se odpravil v Maribor. Deset čez enajsto so udarili, kot bi po odrih udrihali že vsaj 20 let. S popolno samozavestjo, karizmo in zdravo mero humorja so sedaj precej bolj napolnjeno dvorano šolali o tem, kako se dela surov thrash metal prve klase. V posluh so nam ponudili vseh pet skladb z EP-ja, z gostujočim vokalistom Klemnom Gabrovškom uvodne skupine Night Crawler pri skladbi DTN.

Repertoar pa je obsegal še štiri komade več. Med njimi ena novejša, poimenovana, upam, da sem slišal pravilno, Wargod of Mass Destruction, ki je krasen material za lomljenje kosti pod odrom. Ko smo že pri tem, eden od obiskovalcev je bil v dvorani bos, upam, da so njegove noge preživele brez odprtih ran. Vokalne sposobnosti pa je pri skladbi Race With Time pokazal drugi kitarist, Enej Lango, ki je nalogo opravil vrhunsko, vokal idealen za tako imenovan »pizza thrash«, glede na to, da tudi skladba govori o tem, da je zamudil k pouku, ker je moral nujno na potrebo številka dve. Zadnja pa je bila priredba Angel of Death skupine Slayer. Za to priredbo se je na odru pridružil pevec skupine Damnation in odkrito, brez ovinkarjenja »popušil« na celi fronti. Štart je bil obetaven, nato se je sredi skladbe izgubil in pozabil besedilo. Nedopustno, glede na to, da je šlo za priredbo mogočnih Slayer. Morda bi bilo bolje, če bi tudi to skladbo odpel Enej, ki jo je na koncu tako ali tako vokalno zaključil. Če odmislim to napako in absolutno preglasno jakost baskitare, ki je žal dodobra povozila ostale inštrumente, je bil nastop DTN vrhunski, verjetno celo boljši, kot sem pričakoval. Mislim, da se tudi tej mladi skupini obeta svetla prihodnost.

Hvala skupinam in hvala organizatorju za ta krasni večer.