Svoje javno izkazovanje metalske veroizpovedi sem v svežem letu začel tam, kjer sem ga lani končal – v wakuumu. V soboto se je odvil osmi Dunkelhate Fest pod okriljem organizatorja Dark Metal Asylum in spet me je očarala ta sproščenost in domačnost kluba – morda daje zaradi manjše velikosti nekakšen občutek domačnosti. V glavnem, pomikam se gor na spodnjem delu prehranjevalne verige – prejšnjič sem v baru še sam plačeval za pijačo, včeraj pa sem že bil na guest listi in pil kot kralj. Tu pride rek: »Bolje biti kralj v peklu kot suženj v nebesih.« Na velikih dogodkih je zastonj pijača ob akreditaciji utopična kot mir na Bližnjem vzhodu, na manjših dogodkih pa so vsi veseli, da sploh želi kdo poročati/fotografirati dogodek, in te obravnavajo kot pomembneža, pa četudi nosiš okoli vratu le amatersko kamero …

Slava mi ni stopila v glavo, zato sem tekom celega dogodka organizatorja spoštljivo oškodoval za dve koli z whiskeyjem. Na vhodu v wakuum je podobno kot v starogrškem Apolovem templju na vhodu napisana življenjska modrost »God in my crack«, ki je celo filozofsko sorodna starogrški »Spoznaj samega sebe«. Le način, kako prideš do tega spoznanja, se razlikuje. Wakuumski je za trenutne moralne vrednote nezakonit. Poklonil sem se modrosti, ko sem se povzpel po stopnicah mimo nje, ter pričel obred očiščenja pri šanku. Meditativno sem se ozrl po časovnici, ki je bila homogene črne barve:

(nisem si zapomnil ure): Synkende
(pol ure po Synkende): Blessmon
(pol ure po Blessmon): Sterbenswille

»Black metal treh odtenkov« v eni povedi povzema celoten večer in naveličana bralka ali bralec lahko tukaj preneha z branjem preostanka. Ker sem prišel v prvo bojno črto rahlo prezgodaj, sem slučajno videl prilepljeno setlisto Synkende in izkoristil priložnost, da sem slikal spored komadov, saj sicer ne bi imel nič za pisati – tudi če bi bil poznavalec ali fan banda, sem večino pozornosti namenjal slikanju in doživljal dogodek na drugi valovni dolžini. New age guruji, ki radi nalagajo besede in fraze, kot so »ranljivost«, »biti najboljša verzija sebe«, »čuječnost skozi empatijo« itd., bi ob branju teh vrstic verjetno prezirljivo zavili z očmi in mi zabrusili: »Biti v prisotnosti še ne pomeni biti prisoten.« Ampak ali res nisem bil prisoten? Bil sem popolnoma prisoten pri fotografiranju in bil najboljša fotografska verzija sebe, ki si je dovolila biti ranljiva in se ni obtoževala ali postavljala v vlogo žrtve zaradi slabih slik, ampak empatično sprejela svoje slabosti in v njih našla moč.

Zdaj pa k glasbi – začnimo s setlisto Synkende. Igrali so, po sliki sodeč, celoten aktualen album Untiefen des Geistes (2021) v enakem zaporedju pesmi, kot se nahajajo na albumu. Kratko in jedrnato. Vzdušje »v prisotnosti« je bilo tudi prijetno – posamezniki so si dovolili biti ranljivi in čupali od glave do pet, brez pomisleka o potencialnih bolečinah v vratu naslednji dan. Dvorana je bila dokaj polna – ravno prav, da je band motiviralo, da ni na videz igral pred prazno dvorano, in ravno dovolj, da ni bilo med publiko prevelike gneče. Odrska prezenca je bila tipično blackmetalska, nimam kaj zabavnega ali nenavadnega povedati o njej – vabim k ogledu galerije, saj pove več kot prazne črne besede na beli podlagi.

Kratka pavza med menjavo na odru – štiri corpse painte Synkende so zamenjali štirje corpse painti Blessmon. Black metal veselica je tekla dalje. Na tej točki večera je zelo prisoten obiskovalec odprl globine svoje duše za celotno dvorano, ranljivo slekel majico in začel prvovrstno »globoko« čupati in se je razmetaval okoli lastne osi v prvi vrsti vse do konca zadnje note. Pevec je na to pojavo dal nek komentar v zelo narečni in nerazumljivi avstrijski nemščini in vsi, ki so razumeli ali slišali, so se temu nasmejali. Blessmon so v primerjavi z odrskimi predhodniki veterani na sceni in imajo pod pasom, kot moji spoštovani novinarski kolegi radi pravijo, tri celovečerce. Zadnji Imperial Hordes je sicer že kar prašen, saj je bil obelodanjen davnega leta 2017. Glede na videno in slišano se je band »polenil« le v studiu, ne pa v živo – iz temačnih postav na odru je lila ljubezen tako do Satana kot do 666.

In napočil je čas za nosilce večera, Nemce Sterbenswille. Največji zasuk je bil ne toliko v glasbi, temveč v atmosferi. Band je postavil okrasne svečnike, smrtne glave in LED-luči, nosil kapuce na glavah kot tudi svetlobne jaške, na katerih je zamaskirani pevec. Luči so zamrle in se močno zmanjšale v jakosti, megla je prdela in zameglila prisotne v prisotnosti, saj drugače ni black metal. No, da ne užalim strokovnjakov – šlo je za primesi post/black metala in divergence od trde klasike. Vizualen »dokaz« za pot v postmetalske vode je bila kitaristova izbira  (to bodo prikimali vsi kitaristi) – koliko black metal bandov poznate, ki igrajo na kitare Fender? Na sporedu so bili komadi z enega in edinega albuma, ki ga band premore – Dunkelheit (2023). Zaradi predhodnih dveh tradicionalnih black metal bandov so mi Sterbenswille dobro začinili in popestrili epilog večera. Norenje in čupanje se je zmanjšalo v intenziteti, sploh med mirnejšimi, akustičnimi odseki.

Dober začetek metalskega leta, ni kaj. Ob vračanju domov sem se na stopnicah pri izhodu ponovno poklonil modrosti »God in my crack« ter izstopil v zimsko pravljico – nekdaj med dogodkom je začelo snežiti. Romantično, kičasto in popoln kontrast temnemu sovraštvu, ki sem mu bil priča preteklih nekaj ur.