Dopustniška norija, Gradec je mrtvilo. Mesto duhov. Med kolesarjenjem od doma do koncerta skoraj nisem opazil ljudi na ulici, avte na cesti bi lahko naštel na eno roko, v parku ga mladina ni pila kot tudi ne rajala v zaprtih nočnih klubih v študentski četrti, ponudniki kebabov so zaklenili vrata poslovalnic. Celo neki semaforji so si vzeli prosto in leno utripali z rumeno lučjo, kot da bi se jim zdelo pod častjo menjavati rdečo in zeleno barvo za prazen nič. A prizor mi sploh ni deloval depresivno samomorilsko blackmetalski, prav nasprotno! Zelo pomirjujoče, spokojno in hm, »varno« sem se počutil. V smislu »nič slabega se (mi) ne more zgoditi, saj so vsi ljudje – dobri, slabi, indiferentni in vsi vmes – nekje drugje in se nihče ne bo zmenil zame«.

Mestni zeitgeist se je zrcalil v klubu Explosiv – namesto v »veliki« hali je bil koncert v »majhnem« baru, ki lahko gosti do recimo sto ljudi. Obiskovalcev je bilo za dober šolski razred in pol, zato je bila izbira kraja zločina zelo primerna – če drugega ne, je bil vsaj šank dobesedno na dosegu roke. Neobremenjen z zunanjim svetom sem vrgel pogled na časovnico:

20.00–20.30 Grümphrö
20.45–21.25 Verba Serpentis
21.45–22.45 Ghost Bath

Predstava se je začela tipično blackmetalsko – corpse painta in maškar polna skleda. Tema, tema! Takšna slaba osvetlitev, da bi vsak profesionalni fotograf vrgel puško v koruzo. Izjema, ki potrjuje blakmetalsko atmosferično pravilo, je bila violinistka, dokaj netipična predstavnica metalske zvrsti črnega plamena. Na premajhen oder se je poleg nje (s)tiščalo še pet bledih podob, da je bila že kar gneča in je bilo treba paziti, da niso prepogosto žokali drug v drugega. Na srečo je zagato rešila black metal ideologija sama – black metal je Krieg, ki vsem tr00 pripadnikom veli, da stojijo na odru nepremično kot lipovi bogovi, vse drugo je pozersko. Party thrash metal band bi se moral znajti na drug način. O nastopajočih nisem le prvič slišal, še njihovega imena nisem znal prebrati in izgovoriti. Lučaj od mene je bila merch stojnica, kjer je na veliko pisalo: »Suicidal depressive black metal. Music to kill yourself to«. Hm, meni se glasba ni slišala tako obup(a)na, v njej je bilo še dovolj zlobe in jeze, ki sta kljubovali nemoči nad turobnimi čustvi in rezilom nad zapestjem ter band ohranjala pri življenju. V glavnem, Dunajčani Grümphrö so na sceni relativno sveži, uradno aktivni okoli tri leta. Za sabo imajo prvi EP z naslovom Ußtrieba. Sklepam, da so igrali komade s tega EP-ja, saj nisem slišal nikakršnih priredb black metal klasik.

Sledil je še en band, ki je, podobno kot Grümphrö, tudi v fazi poporodnih krčev – glede na uradne vire na sceni le slabo leto. Koroški Verba Serpentis so šteli kar dva člana manj in so zato dosti udobneje zavzeli vsak svoj kotiček odra. Gledališka predstava s corpse paintom se je nadaljevala, zavoljo obreda so prižgali celo dišeče palčke. Bandov debitantski EP Ophidic Gnosis je luč sveta zagledal lani, ampak bodisi zaradi njegove kratke minutaže bodisi zaradi daljšega odmerjenega časa na odru niso imeli druge možnosti kot dopolniti repertoar s priredbo kakšne klasike. Eno izmed njih so postregli na koncu seta, in sicer z Beyond the Horizon od Dissection. Kljub slabi kilometrini na odru so mi Verba Serpentis delovali bolj uigrani in samozavestni od predhodnikov in delujejo profesionalno.

Maske so dobesedno padle, Ghost Bath ne verjamejo v corpse paint. Primerno zasuku glasbenega kompasa, saj se je puristični black metal, tako vizualno kot glasbeno, umaknil blackgazu z elementi post rocka, a obdržal atmosferičnost. Če me spomin ne vara, so se dan poprej Ghost Bath mudili na Tolminatorju, a sploh niso delovali utrujeni. Zasanjano so se z zaprtimi očmi prepustili lastni glasbi in razredu dali vse od sebe. Šlo je za zelo introvertiran nastop, saj je pevec v celi uri usta odprl skupno trikrat, kjer je izjavil tri povedi, in sicer »To je novi komad Rose Thorn Necklace«, »To je še en nov komad iz aktualnega albuma« ter »Hvala lepa, to je naš zadnji komad«. Mogoče pa je introvertiranost in čustvenost zgolj igra, ki sodi k imidžu? Pet podob se je trudilo biti ne drug drugemu na poti na utesnjenem odru, saj so se vsi zunaj blackmetalskih žanrskih omejitev dokaj aktivno prepuščali čustvom v obliki zibanja, čupanja in miganja v vse smeri okoli svoje osi. Diztorzirani hrup in kriki obupa so hodili z roko v roki z akustičnimi prehodi, ki so tiho prebadali tišino. Intimno vzdušje v baru je pozitivno pripomoglo k doživljanju koncerta. Ko je bil led prebit in je sproščenost iz odra nalezla še publiko, se je celo razvilo se kolektivno čupanje.

Setlista Ghost Bath je obsegala komade v tem vrstnem redu: Thrones, Sanguine Mask, Hide from the Sun, Death and the Maiden, Rose Thorn Necklace, Convince Me to Bleed, The Silver Flower Pt. 2, Happyhouse, Drowning, Golden Number, Burial.