Ljudje radi iz naključij delamo vzorce in iščemo skriti pomen v načeloma absurdnem svetu. Življenje nima smisla in ti, ki to bereš, obstajaš zgolj zato, ker sta oči in mami bila pijana in se nista mogla upreti nagonu (Arthur Schopenhauer je tej nevidni sili rekel »Wille zum Leben«). Svet je obstajal brez tebe in bo tudi, ko boš umrl/-a. Nikomur ni mar zate in tudi ožji družinski člani, ki jim nekaj pomeniš, so zapisani koncu in (p)ostal/-a boš nič, iz česar si tudi nastal/-a. Če delujem turobno in dvomite v moje duševno zdravje –  to je zgolj refleksija na blacksabbatski verz iz Wheels of Confusion. Sploh pa – kdo si drzne dvomiti v to, da se lahko Black Sabbath motijo?

So I found that life is just a game
But you know there's never been a winner
Try your hardest, you'll still be a loser
The world will still be turning when you're gone
Yeah, when you're gone

Te pogubne misli so se mi porodile ob zanimivem kozmičnem naključju, da se mi letos odvija SKORAJ ENAKA koncertna sezona kot 2017–2018, ko sem se koncertno udejstvoval v klubu Rockhouse v Salzburgu. Naj še kdo reče, da je zgolj naključje:

●    Der Weg einer Freiheit so igrali 8. 10. 2017 v Salzburgu kot tudi 20. 10. 2026 v Gradcu,
●    Weedpecker so igrali 3. 6. 2018 v Salzburgu kot tudi 3. 10. 2026 v Gradcu,
●    1000mods so igrali 30. 7. 2018 v Salzburgu kot tudi 7. 10. 2026 v Gradcu,
●    Suffocation so igrali 20. 6. 2018 v Salzburgu kot tudi 16. 10. 2026 v Kranju.

Če res ni naključje, se lahko v kratkem nadejam Testament in Wintersun! Naj vsak presodi.

… in desetletje se je obrnilo, odkar sem gledal Der Weg einer Freiheit. Koncertno vstopnico sem dobil v dar za slovo od bivših sodelavcev. Bojda so jo kupili za prvi metal koncert, ki je bil na sporedu v Salzburgu, ne ozirajoč se na moj glasbeni okus, saj je bilo za njih vse, kar sem poslušal, definirano kot »hard metal« (tudi Bon Jovi).

Vesel sem za DWeF, da jim je uspelo zrasti do te mere, da zmorejo turneje kot glavni nosilci večera! Družbo sta jim delala dva dodatna banda, in sicer po tem razporedu:

20.00–20.30 Brnjsmin
20.45–21.30 Conjurer
21.50–23.10 Der Weg einer Freiheit

Brnjsmin je bil (mišljeno v ednini kot človek in ne kot band) najbolj izvenserijski izmed nastopajočih. Ajde, publika in celotno vzdušje je bilo v post/blackmetalskem duhu, kar jaz osebno jemljem kot mešanico tr00 kvlt brezčutnih blackmetalcev in hipsterjev, ki hlepijo po čustveni ranljivosti. K hipsterskemu faktorju spada tudi dovzetnost presegati tradicionalne žanrske okvire, kar so vsi trije bandi preverjeno pokazali. Zamegljena in slabo osvetljena dvorana je na glavnem odru odsevala senco mize, prekrite s prtom. Iznenada se je za mizo pojavila senca človeške postave in začel se je – rave party?! No ja, skoraj. Publika je bila rahlo presenečena, a ne nejevoljna. Brnjsmin za moja ušesa meša industrial z ambient glasbo, pri čemer v miks dodaja posamezne matrike iz metala – blast beate, growl vokale etc. Pomislite na trap metal, ki v trap osnovo dodaja iste metalske prvine. Tako nekako. Sicer je Brnjsmin posegal bolj v zasanjane, ponavljajoče se zvočne vzorce, da je v meni prej kot vse drugo vzbudil občutke instrumentalnih albumov Nine Inch Nails v seriji Ghosts I–IV. Zanimiv nastop, četudi rahlo neprimeren prostor in čas glede na program in ciljno publiko …

Sledili so Conjurer, ki sem jih imel čast videti v živo pred tremi leti z Gojiro. Že takrat so me navdušili z amalgamom (zame osebno) dooma, sludgea, posthardcora in death metala, kar naj bi bilo blizu njihovi uradni oznaki. Zanimiva mi je njihova inverzna odrska postavitev, saj namesto klasične odrske postavitve, pri kateri je pevec na sredini odra, baskitarist brezskrbno čupa brez vokalnih dolžnosti. Ob boku mu na vsaki strani odra stojita kitarista, ki si izmenjujeta in tudi dopolnjujeta vokale. Teža glasbe je bila zaradi kontrasta z zasanjanim Brnjsminom še toliko bolj poudarjena, saj do tega trenutka še ni bilo slišati distorzirane kitare. Dvorana se je pridno napolnila do udobne zasedenosti 70 % – ravno dovolj, da ni bila videti prazna, kot tudi ravno dovolj, da ni bilo gneče. Vrhunec nastopa je bil zame trenutek, ki bi ga LinkedIn guruji označili s praznimi besedami tipa »impactful«, »insightful«, »powerful«, »thrilling« in podobno drisko. Kitarist Dan je namreč ob tihem akustičnem delu, med katerim je igrala le kitara, namerno stopil proč od mikrofona in surovo iz grla kričal besede, da se je krik slišal po celotni dvorani. Učinek je težko opisati z besedami, ki bi pravično prikazale trenutek. Poudarek je dal band aktualnemu albumu Unself (2025).

Ne bom lagal, da se koncerta DWeF izpred skoraj desetletja ne spomnim. Je torej sploh obstajal? Potrjuje moja amnezija absurdnost in nesmisel obstoja? Pa je ravno to pot nekakšne svobode, da lahko vsak dan začnemo znova, neobremenjeni s preteklimi izkušnjami? Nimam odgovora, poskušam le izpasti postmetalsko in razumeti to subkulturo. Nastop se je začel klavrno, saj je slabo ozvočenje praktično ubilo zvok kitare in se razen mešanice hrupa bobnov in visokih tonov ni razločilo nič. To je vzelo naboj prvim pesmim, a se je zvok po komadu ali dveh stabiliziral, da je prišel do izraza tudi black metal. Publika se s tem ni dala motiti in se je razživela kot da posluša studijsko verzijo pesmi. Atmosfera je bila prijetna, temna ter, hm, atmosferična. :) Všeč mi je, ker je band aktivno komuniciral s publiko in naznanjal komade. Med drugim so dejali, da so nazadnje v Explosivu igrali pred petnajstimi leti in so veseli, da so ponovno tukaj – vmes se je veliko zgodilo! Poudarek seta je bil na »post-COVID« diskografiji, ki obsega albuma Innern (2025) in Noktvrn (2021), na račun pa so prišli tudi old school fani s komadoma Aufbruch in Einkehr.

Na žalost so vtisi iz redkega letošnjega metal dogodka v Explosivu v besedi vse, kar lahko Paranoid ponudi zvestim bralkam in bralcem, saj se je neresen in nadvse neprofesionalen fotograf komaj pet minut pred začetkom koncerta, ko je že stal pred odrom, zavedel, da je pozabil v fotoaparat dati baterijo. Zagotavljam vam, da bo poslan pred disciplinsko komisijo in bo kazen ustrezala ravni nekompetentnosti. Konec koncev pa – je sploh važno? Bo to jutri sploh še pomembno?