Zakorakali smo v to, čemur naj bi rekli »jesen«, ko se ozračje ohladi na nizkih triindvajset stopinj Celzija in nas poletne radosti čez petintrideset stopinj ne rabijo skrbeti vsaj do maja prihodnje leto. V teh hladnih jesenskih dneh se ljudje, tradicionalno, ozremo vase in »refleksiramo« o preteklih aktivnostih v počasi iztekajočem se letu – vse, kar smo uspeli in predvsem česa nismo dosegli. Tem mislim prija dim ali dva iz žlahtne rastline ob poslušanju stoner metala, ki zbistri misli.

V tem jesenskem duhu (pun intended) so Gradec obiskali stonerji Weedpecker v družbi Lazer. Koncert se je odvijal v intimnem baru Music-House, kjer sem bil prvič. Prijetno alternativno vzdušje, kot se za takšne bare spodobi, kljub pretiravanju z antifa nalepkami po stenah. Usedel sem se za šank in si v miru ogledal tonsko vajo prvih nastopajočih Lazer, ki so bili kmalu nared za akcijo.

Ob 21.00 se je začel program. Lazer so mi bili do danes neznanka, sploh ta konkretna verzija banda z Dunaja (globalno obstaja žnj bandov z istim imenom), ki preigrava stoner s pridihom psihedelike sedemdesetih. Fantje trenutno promovirajo letošnji prvenec Far Away in se te dni potikajo z Weedpecker po Avstriji na mini turneji, ki obsega štiri mesta – Dunaj, Gradec, Salzburg in Innsbruck. Glede na uraden profil v Bandcampu so Lazer danes, kot kaže, nastopili v okrnjeni postavi, saj med njimi ni bilo pevke. Vrzel pri vokalnih dolžnostih so zapolnili ostali člani in nekdo mojega kova, ki je prvič gledal band v živo, sploh ne bi pomislil, da bandu nekdo manjka. Začuda je bil obisk praktično ničen, naštel sem morda ducat glav med Lazer. Kitarist je z obilico samoironije dejal, da se Gradcu zahvaljuje, da smo jih postavili na realna tla, saj so imeli v Innsbrucku in na Dunaju praktično razprodan koncert, danes pa … Obljubil je, da vsi, ki smo se danes prikazali na koncertu, dobimo naslednjič, ko bodo Lazer igrali razprodan koncert v kakšnem večjem graškem klubu, prost vstop v backstage.

Med menjavo na odru se obisk ni kaj prida izboljšal. Statistično se je sicer podvojil, ampak to je vseeno pomenilo morda dvajset ljudi. Vsaj ni bilo gneče, bi dejal večni optimist. Weedpecker sem nazadnje gledal pred skoraj desetletjem, ko sem živel v idilični odročni avstrijski vasici na podeželju, kjer je imelo 70 % ljudi isti priimek in je bil najbližji kraj z možnostjo koncertov zame Salzburg, skoraj dve uri vožnje v eno smer. Tokrat sem potreboval pičle četrt ure s kolesom od doma do Weedpecker – naj še kdo reče, da v življenju ne napredujem! Sicer sem danes gledal spremenjeno postavo banda, in če gre verjeti Metal arhivom, je v trenutni inkarnaciji Weedpecker edini originalni kot tudi ustanovni član banda ostal pevec in kitarist Piotr Dobry. »Novinci«, ki so se Piotru v glavnem pridružili okoli leta 2019, so dobro opravljali svoje dolžnosti in band je v set vključil praktično celotno diskografijo, celo Berenjena Pipe – prvi komad s prvega albuma. V spominu so mi ostali še Fat Karma, Reality Fades ter Liquid Sky. V prvi vrsti se je kmalu našel navdušenec, ki je držal vzdušje na plesišču na visoki noti.

In tako je relativno hitro minil koncert okoli 23.00. Navsezadnje sta igrala le dva banda, kar pojasni rano slovo. Za tiste najbolj željne zabave je bil v klubu po koncertu organiziran after party, sem slišal. Kar me je pozitivno presenetilo na tokratnem dogodku, sta bila izredno dobra akustika in zvok obeh skupin – pohvala tonskemu mojstru! Stavim, da ni enostavno v baru v kleti staromeščanske zgradbe ustvariti kvaliteten zvok, kot sem mu bil priča. V Music-House se bom zagotovo še kdaj vrnil …