Ko sem v nedeljo zvečer hodil proti Orto Baru, sem se spraševal, kakšen bo tokrat obisk na koncertu. Aprila se je na naših tleh odvilo že kar lepo število večjih in manjših koncertov, tudi ta vikend ni bil izjema, nekateri ljubitelji trše glasbe pa so se odpravili tudi zunaj meja naše države. Koliko energije in lakote po glasbi še premorejo metalci na nedeljski večer, slovenskemu delavcu nekoliko neprijazen koncertni termin? Ko sem par minut pred začetkom pod odrom skoraj sameval, sem se zbal najhujšega. A vse moje skrbi so bile iz trte izvite. Dvorana se je že ob prvih ritmih začela lepo polniti in rekel sem si: v bodoče ne pripravljaj obliža, preden si dobil rano!

Čakal nas je paket sorodnih glasbenih zvrsti. Skupin Iotunn, In Vain in Nephylim pa ne veže samo ljubezen do melodičnega death metala, ampak so si podobne še v eni stvari: zanimivo, da so vse tri zasedbe večera nastopile v identični petčlanski formaciji z dvema kitaristoma.

Nephylim

Najprej so se predstavili Nizozemci Nephylim. V dobrih desetih letih delovanja so izdali dva albuma, Slovenijo pa so obiskali prvič. Njihova glasba ima precej skupnega s finskim »zimskim« melo death metalom. Če ste navdušenci skupin tipa Insomnium in Wolfheart, poslušajte lani izdani album Circuition, gotovo vam bo všeč. V 40 minutah so nam ga – z izjemo skladbe Fractured Existence s prvega albuma – predstavili skoraj v celoti tudi v živo. Na žalost zvok ni bil na zadovoljivi ravni, vse se je zdelo preglasno in zato nerazločno. Tako je bila na primer v komadu Travail Pt. II – Animus komajda slišna matrica s klavirsko spremljavo, ki daje glasbi tisti značilni melanholično zasanjani pridih. Frontman je ta manko skušal nadomestiti z izletom med publiko, kjer je nekaj srečnežem stisnil kepico. Oder je bil za člane banda kar premajhen, ob dveh setih bobnov (Iotunn je namreč uporabljal svojega) so se nekajkrat butnili med sabo. Na začetku zadržana publika se je ob koncu precej razživela, sploh ker se je zvok pri zadnji skladbi Grand Denial malenkost popravil.

Setlista Nephylim: Inner Paradigm, Travail Pt. II – Animus, Amaranth, Withered, Fractured Existence, Grand Denial.

In Vain

Sledila je po stažu najstarejša skupina tega večera, za sabo imajo pet albumov. Predstavili so se nam s setlisto, ki predstavlja kronološko uravnotežen izbor najboljših skladb njihovih albumov, tako rekoč best-of prerez kariere. Dolgo časa so na sceni izstopali po tem, da so imeli dva vokalista. Po odhodu Andreasa Frigstada in lanskoletni smrti Sindreja Nedlanda je ostal le še en ustanovni član – gonilna sila skupine, kitarist in back vokalist Johnar Håland. Dokaj svež, novi frontman Alver Lund je s svojo energičnostjo publiko hitro dvignil. Tudi ušesa so se spočila, ko je glasba praktično že od samega začetka zvenela tako, kot mora. Pohvaliti je treba zelo dodelano sceno z neonskimi stebri, ki so spreminjali barvo od zelene, rdeče pa do ledeno modre in bele. Vrhunsko delo je opravil tudi lučkar, tako da je odrska prezenca članov res prišla do izraza.

Kako raznoliko glasbo lahko ponudijo v enem samem komadu, smo lahko najbolje slišali že takoj v skladbi Blood We Shed, ko osnovni melo death z globokim growlom dopolnijo hitre spremembe ritma in kompleksni progresivni vložki, ki se nato prelijejo v štiriglasni (!) epski refren s clean vokali. In če ste se spraševali – ja, tudi v živo zveni enako dobro kot na posnetkih. Ha, nimajo samo Modrijani štirih vokalistov na nastopih. Nadaljevali so s himno morju (Hymne til havet), ki v njihovi rodni norveščini zadiši tudi malo po atmosferičnem black metalu. Bolj se je ura igranja bližala koncu, bolj se je pod odrom norelo, vrhunec pa smo gotovo dočakali ob napovedani zadnji skladbi Image of Time. Po navdušenju publike se pevec ni dal dolgo prositi in odigrali so nam še Against the Grain. Odličen nastop!

Setlista In Vain: Shadows Flap Their Black Wings, Blood We Shed, Hymne til havet, Season of Unrest, Captivating Solitude, Seekers of the Truth, At the Going Down of the Sun, Image of Time, Against the Grain.

Iotunn

Za konec nas je čakala še ura in pol glasbe izpod prstov danskih mojstrov na čelu s pevcem Jonom Aldaro, ki prihaja s Ferskih otokov. Zasedbo Iotunn, katere ime v stari nordijščini pomeni »velikan«, sta pred malo več kot desetimi leti ustanovila brata Jesper in Jens Nicolai Gräs. Podobnost obeh kitaristov na odru bi sicer hitro padla v oko tudi nepoznavalcu. Do sedaj so izdali dva albuma, večina izvedenih skladb na koncertu pa je bila z malo manj kot dve leti starega albuma z naslovom Kinship.

Pevec je na odru stal le v nogavicah, ves koncert pa je bil odet v zanj značilen svetel plašč s kapuco čez glavo. Na stojalu za mikrofon je imel pritrjeno svetilko, ki je šop bele svetlobe usmerjala navpično v strop dvorane. Nastop deluje odmaknjeno, skoraj ritualno. Kljub popolnemu nasprotju s svojim predhodnikom na odru uspe Jonu s svojo mistično pojavo povsem zavzeti prizorišče in nas potegniti v unikatno glasbeno doživetje. Njegov growl in clean bariton delujeta hipnotično, doživljanje se ves čas giblje med bolečino in hrepenenjem. Glasbena podlaga temelji na melodičnem death metalu, vendar so skladbe zelo intimne, popeljejo nas na pot samospraševanja ter doživljanja naših osebnih strahov in demonov. To ni bil večer za moshpit. V dolgih komadih z zasanjanimi uvodi – v uri in pol so jih zaigrali devet – se ob headbanganju z zaprtimi očmi sprašujemo o svojih medosebnih odnosih, osamljenosti, krhkosti, nepomembnosti in iskanju lastnega mesta v vesolju. In ko ne najdemo pravih odgovorov, ko nas preplavi strah pred koncem in ko tonemo vedno globlje v obup, doživimo katarzo. V predzadnji skladbi večera, enajstminutni poslastici The Anguished Ethereal, je Jon mikrofon usmeril v publiko in nas počasi, skorajda enega po enega, dobesedno prestrelil z že omenjenim šopom bele svetlobe in nas osvobodil.

Let it shine on you
The white light of day
Shine on you
The white light
The light beyond the grave

Luč onkraj groba. Odrešeni smo. Domov sem odšel pomirjen.

Setlista Iotunn: Twilight, Mistland, Safe Across the Endless Night, I Feel the Night, Kinship Elegiac, Earth to Sky, The Tower of Cosmic Nihility, The Anguished Ethereal, Laihem's Golden Pits.