Pantera v metalskem svetu nedvomno velja za eno izmed najbolj udarnih in univerzalnih skupin. Pojem univerzalno sem uporabil iz preprostega razloga, namreč je fenomen, ki iz nobene podžanrske smeri preprosto ni bil in ni prezrt. Ne glede na to, katera zvrst posamezni metalski duši šteje za prvo disciplino, se je vsaj v nekem življenjskem obdobju skoraj vsakdo srečal s Pantero in nemalokdo je skupino takrat tudi vzljubil. Roko na srce, tako pač je. In koliko skupin lahko zase trdi, da jim je to uspelo? Ne prav veliko.

Predstavniki generacije Y smo s to skupino odraščali, odprla nam je vrata v svet uporniškega načina življenja in posledično ključno vplivala na naš nadaljnji razvoj. Kaj bi takrat vsaj nekoliko mlajši predstavniki te generacije dali, da bi to zloglasno skupino ujeli nekje v živo, občutili to surovo energijo in morda ujeli kakšen pljunek gospoda Anselma. A se je tistim, ki smo bili leta 2000 še preveč mlečni, da bi se udeležili njihovega koncerta v Ljubljani, z mnogo preranima smrtma bratov Abbott porušil ves up, da bi si skupino lahko kadarkoli ogledali v živo.

A nikoli ne reci nikoli.

Leta 2022 je splet preplavila šokantna novica o ponovnem zagonu skupine s pomočjo Zakka Wylda na kitari in Charlieja Benanteja za bobni. Ta novica je metalski svet vsekakor razdvojila na tiste, ki so se novice z otroškim vzhičenjem razveselili, in tiste, ki so bili nad njo zgroženi in zaradi te poteze popljuvali preostala originalna člana do konca. Priznam, da sem bil sprva sam bolj del druge polovice. Sprva. A to ni kakšna filozofska razprava o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je sprejemljivo in kaj moralno sporno, kdo je z zamahom roke dvignil prah in zakaj se še do danes nekako ni polegel in podobno. To je razprava o najodmevnejši temi zadnjih mesecev, pravzaprav o dogodku, ki je bil najavljen kot dogodek leta, to je vrnitev zloglasne Pantere na slovensko ozemlje po kar 25 letih. Da, po kar četrt stoletja se je slovenska zemlja spet tresla v ritmu nesmrtnih skladb, kot so Walk, Fucking Hostile, Becoming, 5 Minutes Alone in še in še. Kako pa je ta dogodek potekal? Je bil upravičeno predhodno najavljen kot dogodek leta?

Koncert se je odvil v petek, 31. 1. 2025, v areni Stožice. Ko vidim novico o metal koncertu v areni Stožice, se odkrito rahlo naježim in v grlu se mi naredi grenak cmok. Dosedanji obiski koncertov v tej areni so pokazali, da gre v osnovi le za športno in ne koncertno dvorano, kar se kaže v kakovosti zvoka in akustiki dvorane. Arena Stožice namreč z zvokom naredi približno to, kar so Limp Bizkit naredili z metalom. V naših koncih bi temu rekli: »Ni 'tič in ni miš«.

Ko sem prispel pred areno, me je sprva začudilo, kako malo ljudi je okoli objekta. Spomnim se koncerta skupine Iron Maiden, ko se je pred dvorano in bližnjo okolico trlo ljudi, a tokrat je delovalo, kot bi šlo le za manjši dogodek. Morda je k temu svoje doprinesel hlad, saj je bil januar, ura pa je tako ali tako bila šele nekaj čez 18.00. Sama dvorana je bila pred nastopom prve ogrevalne skupine Child Bite iz Detroita precej prazna. Nič ne de, poiskal sem si prostor, da si ogledam to čudo od skupine, ki je prej niti nisem poznal. Skupina je pod okriljem založbe Housecore Records, založbe Phila Anselma, s katerim so v preteklosti imeli tudi glasbene kolaboracije, zato sem se odločil, da jim dam možnost, da me prepričajo.

Na minuto točno so ti štirje gospodje prispeli na oder in začeli 30-minutni repertoar. Zvok ni bil slab, kar me je pozitivno presenetilo, je pa res, da je bilo vse skupaj precej potiho. Nastop je bil, hmm, kot bi zmešal neki psihedelični southern rock in sludge z Nirvano ter vse skupaj začinil s ščepcem norih gobic, mariniranih v LSD-ju. Si lahko predstavljate? Tudi jaz še danes ne vem najbolje, kaj naj si mislim. Od samega nastopa bi izpostavil le zvok bas kitare, ki je res zvenela, kot mora bas zveneti. Sama glasba pa me, čeprav je res unikatna, kot je unikaten tudi energični nastop pevca, nikakor ni prepričala. Tako je bila najboljši del nastopa verjetno le kitaristova majica Voivod.

Nekaj povsem drugačnega pa je sledilo dobrih 20 minut po nastopu otroškega ugriza. Dvorana se je med tem že dodobra napolnila in točno deset minut pred 20.00 je oder okupirala brezkompromisna skupina Power Trip iz Dallasa. Skupina ima pri nas precej večji status kot njena predhodnica in je Slovenijo v preteklosti že obiskala, takrat še z žal preminulim pevcem Rileyjem Galom. Tokrat pa so se predstavili z novim vokalistom Sethom Gilmorjem, ki je nalogo opravil kar dobro. Njegov vokalni performans, ki spominja na stil Johna Tardyja iz Obituary, le z rahlo manj distorzije, in se glasbeni podlagi poda v piko, je bil res odličen, a nastop mi je deloval nekoliko zadržano, dobil sem občutek, da za tako velik oder še ni popolnoma pripravljen oziroma za koncerte takšnega kova še nima dovolj kilometrine. A glede na predstavo, ki smo je bili deležni, je bila to le kapljica v morju. To je bila perfekcija v pravem pomenu besede. Publiko so razvneli do zadnjega, povzročili številne mosh- in circle pite, lončki s pivom so leteli po zraku, skratka totalna nestatičnost in gola uživancija. Ker pa so zvok za drugo skupino nekoliko ojačali, se je po dvorani že začel malo pačiti. Pred odrom je bil ta super, ko pa sem naredil obhod po dvorani, sem na žalost opazil, da drugod ni bilo tako. Škoda. Njihov nastop pa je bil, kot rečeno, popolna zmaga, mislim, da si boljše predskupine za ta koncert ne bi mogli zamisliti.

Na tej točki pa moram z rahlo sklonjeno glavo priznati, da me je njihov 40-minutni nastop tako zelo navdušil, da sem si ob zaključku preprosto moral prižgati cigareto kar v dvorani. Zelo sem proti kajenju v zaprtih koncertnih prostorih in tega je bilo tokrat ogromno, ampak nisem si mogel pomagati, to je predstavljalo tisto piko na »i«, kot cigaret po dobrem seksu, ki služi kot žig odobravanja dejanja.

Setlista Power Trip: Soul Sacrifice, Executioner's Tax (Swing of the Axe), Firing Squad, Hornet's Nest, Nightmare Logic, Crucifixation, Divine Apprehension, Suffer No Fool, Drown, Heretic's Fork, Waiting Around to Die, Manifest Decimation, Crossbreaker.

Po nastopu Power Trip se je čez sprednji del odra odvila črna zavesa z logotipom Pantere. Isto minuto je po dvorani začel romati oster vonj po marihuani. Ljudje so ta moment pričakovali leta in seveda so se nanj pripravili, da ga nekako proslavijo, kot nekateri pričakamo novo leto s šampanjci, tako zagrizeni oboževalci Pantero pričakajo z zvitki ostre praproti. Po slabe pol ure čakanja je iz zvočnikov začel igrati intro In Heaven (Lady in the Radiator Song) Petra Iversa z besedilom nedavno preminulega Davida Lyncha. Taista skladba je namenu služila že leta 1994 na turneji Far Beyond Driven. Ko sem se ozrl po dvorani, sem videl same vzhičene in nasmejane obraze, vsi smo vedeli, da nas čaka prav poseben in nepozaben večer. Tako je tudi bilo. Zavesa je padla in oder se je zatresel pod mastnim zvokom skladbe A New Level. Vsa dvorana je bila na nogah, zavladalo je vzdušje, ki se ga z besedami ne da opisati. Skupina je bila uigrana, publika je blaznela, z glasnim prepevanjem in drugo gestikulacijo je vidno odobravala dogajanje na odru. Dvorana se je dobesedno tresla uro in pol. Seveda moramo upoštevati, da gospodje niso več stari 25 let, Rex jih šteje 60, Phil pa le nekaj manj, zato so bile skladbe odigrane nekoliko počasneje, ampak to obiskovalcem pri tem nepozabnem potovanju skozi čas ni povzročalo težav. Ko je bila na sporedu skladba Walk, so popolnoma vsi obiskovalci v en glas kričali refren. Enoglasni »Respect, WALK!« iz grl nekajtisočglave množice – absolutni vrhunec večera. Preglavice pa je žal povzročal ta ljubi zvok. Glavna skupina je bila navita tako na glas, da se je zvok po dvorani zlovešče odbijal in mešal, tako da je na določenih delih kitara popolnoma povozila vokal.

Če sodimo po Philovih nagovorih, ki jih je bilo toliko, da je še sam zase dejal: »I'm full of shit«, je skupina na odru pred slovensko publiko maksimalno uživala, kar se je pokazalo in potrdilo po zadnji skladbi Fucking Hostile. Publika je tako kričala, da se je skupina preprosto sestala in posvetovala v krogu, na kar je Phil ostale člane nagnal nazaj na delo in napovedal, da bodo odigrali še eno skladbo, ki je niso igrali zelo dolgo in morda ne bo odigrana prav suvereno. To je bila skladba Yesterday Don't Mean Shit, ki so jo do sedaj na tej turneji odigrali izključno samo za slovensko publiko, in povem vam, bila je odigrana v piko.

Tiste mladostniške in uporniške, zloglasne Pantere vsekakor ne moremo več pričakovati. Philov nastop je sedaj precej bolj uglajen in do publike precej bolj spoštljiv, niti več ne skače po zraku, brca v predmete ali pljuva po publiki. Kako smo že rekli, EMŠO? Kakor koli, nastop nas je popeljal nazaj v leto 1994 in nam na možgansko skorjo zapekel tiste tri črke C, F in H. Brez slabe vesti lahko rečem: »Da, koncert si absolutno zasluži naziv dogodek leta!«

Setlista Pantera: A New Level, Mouth for War, Strength Beyond Strength, Becoming, I'm Broken, Suicide Note Pt.II, 5 Minutes Alone, This Love, Floods, Walk, Medley Domination + Hollow, Cowboys from Hell, Fucking Hostile; bis: Yesterday Don't Mean Shit.