Iron Maiden / The Raven Age

Iron Maiden niso moj najljubši band. Pravzaprav verjetno niso niti med top 10. Vendar sem lastnik kompletne studijske diskografije zasedbe. In ko izide nov album od Maidnov, se šprica šola, odjebe faks, vzame dopust v službi in zadevo posluša. Cel dan izida, ali celo kak dan prej, kot v primeru A Matter of Life and Death, ki mi jo je prijazni prodajalec tedaj v roke položil 3 dni pred uradnim datumom izdaje, se nato poslušajo Maidni in nato se poda ocena. Zakaj? Ker se spodobi. Tako kot se spodobi odzvati klicu »Up the Irons«, ko tile gospodje pridejo blizu. Tokrat sem se odzval že osmič in zagotovo ne zadnjič.

Ne bom lagal, predskupino sem izpustil. V dvorani sem se znašel v trenutku, ko so se poslovili. Naključje? Morda. Ampak videli smo že več zvočnih eksperimentov podmladka devic, pa me še noben ni prepričal. Poleg tega je okoli dvorane postavalo kup ljudi, s katerimi se nismo videli leta, morda desetletje in več. Na Maidne pač pridejo tudi ogolele glave, ki svoja metal srca skrivajo pod korporativno uniformiranostjo, vsake toliko pa klic metala ponovno zmaga in nato se obujajo zgodbe iz časov, ko splet na srečo ni shranil našega slehernega črevesnega izpiha. To prijetno uverturno smo torej zaključili in zasedli mesta v dvorani, kjer so nas tonci prijazno božali s klasikami Saxon, Judas Priest in Def Leppard, bolj ali manj vrstnikov zasedbe, ki smo jo čakali. Ob tem smo seveda vsi nestrpno čakali prve takte nesmrtne klasike od UFO, Doctor Doctor, komada, ki od pamtiveka naznanjuje, da se bo veselica začela.

Tokrat pa Device niso udarile na oder takoj po zaključku, ampak so se iz zvočnikov zaslišali hladni sintetizatorji iz zaključka kultnega filma Blade Runner in jasno je bilo, da bomo skočili v čisto pravo časovno kapsulo, ujeto v času. Caught Somewhere in Time! Absolutno nepozabna klasika, otvoritveni komad leta 1986 izdane plošče Somewhere in Time, meni še danes najljubšega Maiden studijskega dosežka, je s svojim galopirajočim ritmom napovedala, da nas čaka poseben večer. Bruce je v formi. V izjemni formi! Poje, dirja in dviguje publiko bistveno bolje kot večina dečkov, ki premorejo zgolj tretjino njegovih pomladi. Vmes tudi pojasni tonskim mojstrom, da band na odru ne sliši ničesar, in ta težava se je vlekla skozi celoten večer. Verjetno gre na njen rovaš nekaj kiksov zasedbe, ki jih od Maidnov sicer zares nismo vajeni. Zvok je bil težava na odru in pod njim, Stožice so pač zgrajene naravnost retardirano in zvok trpi, tako pri športnih kot pri koncertnih dogodkih. Vendar odsotnost tega ali onega frekvenčnega spektra velike večine publike ni zmotila, narod je namreč norel. V prvih vrstah je vladala prava vojna za vsak centimeter prostora, medtem ko tudi sedišča to pot niso bila deležna pretirane uporabe, saj je večina obiskovalcev koncert uživala stoje.

Po Caught Somewhere in Time nas je pričakal že drug cuker, Stranger in a Strange Land, v koncertno setlisto vrnjen prvič po letu 1999. Folk zbezlja, dvorana poje, na odru pa se v »Stranger« opravi pojavi ogromna maskota Eddie, ki je nared za prvi »spopad« z Bruceom. Super burleska, ob kateri pa takoj pomislim, da je Somewhere in Time del končan in res, že naslednji komad je prvi singel s plošče Senjutsu, The Writing on the Wall. Pred izvedbo komada se je Bruce spravil v edino daljšo debato s publiko, kjer je pojasnil, da so Maidni v Ljubljani četrtič, on pa petič, s čimer je ciljal na svoj nedavni obisk v Cankarjevem domu. Vendar se je tudi on uštel, Iron Maiden so namreč Ljubljano tega večera obiskali petič, po koncertih leta 1984 in 1986 so bili namreč pri nas še leta 1996 z Blazeom na vokalu. No, kakorkoli, Bruce je razlagal še o svojem obisku Bleda in veslanjem po jezeru, sledil pa je venček Senjutsu komadov s prej omenjenim The Writing on the Wall, ki sta mu sledila Days of Future Past in The Time Machine, obe prvikrat izvedene v živo.

V tem času sem skočil tudi do stojnice s spominki, kjer pa sem ugotovil, da je majic v velikosti XL kljub naviti ceni 45 evrov že zmanjkalo. S precenjenim pivom sem se vrnil na svojo pozicijo in začel huronsko kričati ob nasnetem »I’m not a number, i am a free man!« The Prisoner, podcenjena klasika s plošče Number of the Beast je bil ta večer obenem tudi edini štikl s te plošče in temperatura v dvorani se je spet dvignila. Sledila je Death of the Celts, ki mi v živo zveni za odtenek bolje kot na plošči, tudi ta pa je bila odigrana premierno. Po njej je Bruce začel razlagati, kako se je kot otrok igral z deklico Agnes in seveda je del dvorane že izbruhnil v navdušeju, vedeli smo namreč, da prihaja Can I Play With Madness in s tem povratek v osemdeseta. Sledila je še ena klasika z albuma Somewhere in Time, in sicer Heaven Can Wait. Vrhunska kompozicija je bila odigrana z nekaj napakami, ki pa so bile povsem nepomembne ob epskem boju Eddieja, ki se ga je Bruce lotil s fascinantnim futurističnim ognjemetom.

Sledil je trenutek večera. Trenutek, ki je Slovenijo za vedno zapisal v anale zgodovine Iron Maiden. Trenutek, o katerem se je le šepetalo. Iron Maiden so 37 let po njegovi uradni izdaji prvič odigrali mogočni ep Alexander the Great. 8 minut za zgodovino, dvorana pa v absolutni ekstazi. In ko smo tako narajcani, ne fašemo še Osamljenega tekača oziroma The Loneliness of the Long Distance Runner. Ta nas morda čaka kdaj drugič. Dobimo pa omniprisotnega Fear of the Dark. Lajno, za katero vsi trdijo, da so jo naveličani, nato pa besno v en glas tulijo »O-OO-O-OOO ...« Perfekcija. Band in publika se zlijejo v eno, pivo leti po zraku, tla so lepljiva, telesa prepotena, energija pa kar trese zrak. Sledi še obvezna »Iron Maiden is gonna get you« in odhod z odra.

Konec? Niti slučajno. Bis je pač obvezen in Maidni ga odprejo s Hell on Earth, še enim aktualnim komadom. Bi lahko tu odigrali kaj drugega? Seveda, a ne bodimo zahtevni. Bis nadaljujejo s Trooperjem in končajo z Wasted Years, kjer so bile tehnične težave najbolj očitne. So nas te prikrajšale za še en komad? Ne morem se znebiti občutka, da je temu res tako, a po nekaj minutah teme in tišine je iz zvočnikov zadonela Always Look on the Bright Side of Life, ki pomeni nepreklicni konec druženja z legendami.

Dve uri so žgali fantje. Za gospode, rojene dobro desetletje po drugi svetovni vojni, spoštovanja vredna dolžina. Intenzivno, udarno in videlo se je, da tudi za njihove veselje. Drugega skoraj ne znajo. In mi ne moremo drugače, kot da jih obiskujemo. Z veseljem. Kako dolgo še? Ne vem, a tole ni bilo zadnjič. Bruce, Steve, Adrian, Dave, Nicko in Janick, vidimo se še. Up the Irons! Danes in za večno, čeprav niste moj najljubši band.