Inquisition / Demonical

Zaradi spleta okoliščin (beri: slabo vreme, odpoved primarnega prevoza, reorganizacija) sem po dolgem času prispel v Ljubljano skoraj celo uro pred začetkom koncerta. Ta okoliščina mi je omogočala, da sem si v miru ogledal in nakupil merch ter nato s kolegi še bolj v miru popil pivo pred Orto Barom. Počasi, res počasi so se začeli kazati novi, znani in neznani, obrazi, ki so prišli na koncert. Ker je kapljanje novih obrazov mimo mene v dvorano potekalo dosti počasneje, kot je dež kapljal po naših glavah, me je nekoliko zaskrbel obisk.
 
Slabo vreme v kombinaciji z delovnim dnem za nastop švedskih death metalcev Demonical in ameriškega black metal dvojca Inquisition ni obetalo nič navdušujočega, pa čeprav sem dokaj zgodaj tekom večera zaznal, da je v Ljubljano priromalo dosti tujih black metal navdušencev. Medtem ko sem standardno zaznal hrvaški in italijanski jezik, pripada medalja za najbolj zagrizenega obiskovalca Mihajlu iz Makedonije. Da bi prvič v življenju videl Inquisition v živo, se je podal na 1200 kilometrov dolgo pot. Kapo dol! In kapo dol Skunksom, ki so mu zaradi te požrtvovalnosti omogočili prost vstop na koncert. Kot pravi fan je seveda več denarja, kot je znašala vstopnina, pustil pri mizi z merchem. Povsem razumljivo, zato o tem ne bom zgubljal dodatnih besed.
 
Kot prvi so nastopili Švedi. Da so Demonical kar produktivna zasedba, ki ima za seboj dosti izdaj, vem najkasneje od lanskega poletja, ko sem se z njimi srečal na prvem dnevu Tolminatorja. Sem pa očitno pozabil, da zna biti njihov najnovejši član, vokalist Charlie Fryksell, s spodbujanjem občinstva, da naj pride bliže k odru in ne stoji zadaj v temi, saj »nismo plačali za to«, dokaj nadležen. Po mojem je eno vabilo vsekakor na mestu, dve vabili sta tudi v redu, za peto, šesto ali sedmo pa (menda se strinjamo glede tega) ni več nobene potrebe. Ali? Razen te nadležne malenkosti je med nastopom Švedov vse drugo potekalo kot po maslu. Band se je sprehajal gor in dol po svoji 16-letni diskografiji, se pri tem s komadom All Will Perish pomaknil najdlje v preteklost, in sicer do albuma Death Infernal iz leta 2011, pričakovano pa največ pozornosti namenil najmlajšim izdajam – natančneje albumoma Mass Destroyer (2022) in Chaos Manifesto (2018). S komadom Towards Greater Gods s slednjega je otvoril koncert in se nato z We Conquer the Throne pomaknil bliže sedanjosti. Oba komada sta mi delovala podobno: dosti cupa cupa bobnanja, veliko melodike in kitarska solaža. Celota, ki me ni najbolj nagovorila. Za razliko od naslovnega komada lanskega EP-ja Into Victory, kjer smo bili z dvojnim bas bobnom končno deležni nekaj več energije, ki pa je bila kaj kmalu prekinjena z novo rock'n'roll solažo. Z Aeons of Death je pevec povsem pravilno napovedal lomljenje vratu, saj komad takoj pritegne. Ko ga le ne bi na sredi znova zadavila (za moj okus odvečna) kitarska solaža. No, da vas ne mučim na ta način do konca. Demonical so nas v razgibanem slogu, tako da so menjali počasne in heavy ter hitre in melodične komade, pripeljali do konca enournega nastopa, med katerim se mi je zelo pozitivno v dolgotrajni spomin zapisal komad Fallen Mountain s pomenljivo kitarsko solažo, všečen mi je bil tudi že omenjeni All Will Perish, medtem ko je priredba Somebody Put Something in My Drink, katere nosilci avtorskih pravic so sicer Ramones, le še podčrtala melodično plat banda.
 
Sledil je polurni premor, med katerim sem izkoristil čas za klepet z bivšim sodelavcem in znancem, s katerima smo se nedavno srečali v Münchnu na festivalu Dark Easter Metal Meeting. Debata ob steni nasproti šanka je seveda tekla o glasbi, zasičenosti (nepregledne) scene in potrebi po prenovi našega portala. Ja, vem, globoke in zelo različne teme. Podobno debato sem imel nekaj metrov bliže izhodu s kolegoma iz Koroške, ki ju že nekaj let nisem videl na kakem koncertu. Skratka, debati sta bili tako zelo zanimivi, da mi v pol ure ni uspelo priti iz dvorane, kajti naenkrat sta švignila mimo nas proti odru Dagon in Incubus.
 
Inquisition je dvojec, ki mu je še oder v Ortu Baru prevelik. Zakaj? Pač samo dva sta. Da si Dagon s pomočjo efekta na ojačevalcu pomaga pri tem, da zvok njegove kitare zveni bolj polno oziroma da imamo občutek, da gre za dve kitari, je že poznano. Poleg tega je Dagon v stari maniri skakal od enega mikrofona do drugega, da je še optično ustvaril vtis, da sta na odru več kot le dve osebi, kajti zvočna kulisa, ki je že s prvim komadom zgrmela nad nas, je dejansko zvenela kot plod več glasbenikov. Tako se je tudi takoj razblinila moja skrb, da me zaradi »šibkejšega ogrevanja« s predskupino glavni band večera ne bo preveč pritegnil. Kot je rekel Dagon: »Sva tukaj, da igrava black fucking metal!« In tega smo tudi dobili. V obliki enajstih komadov (plus enega, kar boste še izvedeli v nadaljevanju). Ker se z imeni komadov že nekaj časa več ne ukvarjam, jih bom tudi na tem mestu bolj ali manj izpustil. Jih pa najdete tukaj, če vas zanima. In tam je tudi razvidno, da je band začel z dvojno dozo nove plošče Veneration of Medieval Mysticism and Cosmological Violence, h kateri se potem ni več vrnil, temveč se lotil nadvse prepričljivega in zelo zanimivega pohoda skozi lastno diskografijo, ki ga je na koncu pripeljala celo do leta 1998. Ob Dagonovi napovedi sem pomislil na svojega favorita The Initiation z albuma Into the Infernal Regions of the Ancient Cult, a band je zaigral naslovni instrumental, ki ga po njegovih besedah pred tem ni še nikoli. No, do nedavnega, lanskega leta, ko je s tem začel. Pred tem neuspeli poskus mosh pita je obrodil sadove, mlada publika pod odrom, ki po videzu sodeč tistega leta še sploh ni bila na svetu, je le uspela pognati prvi in edini mosh pit večera. Zaključni komaj je bil, kot v originalu, začinjen s posnetim ženskim govorom, zaključku komada pa je sledil še outro z albuma z že omenjenega aktualnega celovečerca.

Ko je outro izzvenel, naj bi bilo vsega konec. Tako si je band zamislil ter načrtoval svoj nastop in konec koncev bi tako bilo tudi vse na svojem mestu. A želeli smo več. Vzklikali smo za več. In dobili smo več. Sicer je nekoliko trajalo, da sta se Dagon in Incubus vrnila, a ne zato, ker sta se pustila prositi kot dve zvezdi, temveč zato, ker nista vedela, kaj naj odigrata. Bila sta nekoliko nepripravljena. In medtem ko je publika najglasneje »zahtevala« Luciferian Rays, je avtor teh besed tiho upal na Crush the Jewish Prophet. In kdo pravi, da se tihe molitve nikoli ne izpolnijo? Inqusition sta znova prišla, znova udarila ter zarezala v dušo in telo, tako da sta v dolgotrajnem spominu za seboj pustila globoke vtise navdušenja.

Tako, po dobrih 60 minutah je potem res bilo konec. Če verjamete! Sledil je še signing in photo session z bandom na odru. Malo smo sicer morali počakati, da sta bila glasbenika »pripravljena«, nakar sta si vzela res dosti časa. Ko je prišel še Dagon, je Incubus prekinil pospravljanje bobnov, in možakarja sta se fotografirala, odgovarjala na vsa vprašanja, poslušala zgodbe o prijateljih, ki si za kosilo pripravljajo solato, in podpisala vse možno, kar jima je bila izročeno. Da je res vsakdo, ki je želel, prišel na vrsto ali svoj račun, pa dokazuje alkoholno posrečena izjava kolega Daliborja, ki je nedavni ljubljanski nastop Nordjevel komentiral kot »plod občevanja Dark Funeral z Marduk«. No, tokrat se je zavzel za kolega tako: »Wait for my friend, he is outside taking a čik.« Hja, iztekala se je zadnja ura torka, alkohol je deloval na polno, navdušenje nad doživetem pa tudi ni pomagalo umiriti živcev. Kaj hoče človek več?!