Sarcasm so po zadnji menjavi postave leta 2022 obeležili 35. obletnico delovanja, nato pa je band kar nekam poniknil (če se ne motim, je v tem času odigral pet koncertov) in konec prejšnjega leta presenetil z novico, da na police kmalu prihaja studijski album številka osem. Za predstavitev so si izbrali medvoški klub Jedro, ki je zadnje čase (poleg Zagreba) pogosta destinacija za romarje, žejne heavy in thrash metala. Za razliko od prejšnjega dogodka na istem kraju, posvečenega Egziju, je bila predstavitev albuma starosti thrasha manj agresivno oglaševana, a strah pred slabim obiskom se je takoj ob prihodu pred Jedro izkazal kot neutemeljen.

Razpored je napovedoval začetek ob pol deveti uri, a sem prve tone novogoriških mladcev DTN kaki dve minuti prej poslušal na blagajni in na stopnicah, ki vodijo do same dvorane. Takoj ob vstopu je sledil šok – prve vrste pred odrom so bile lepo zapolnjene, o t. i. prekletstvu šeste ploščice, nad katerim se mnogokrat pritožuje kolega Aleš, pa ne duha ne sluha. Na odru prepričljiv, samozavesten nastop thrash četverice, za katero sem slišal prvič, spodaj pa glasni kriki podpore, čupanje, norenje … in ne boste verjeli – že pri drugem komadu moshpit. Kar visokorasli vokalist/kitarist Abel zapove, to publika, po hitri oceni tudi njegovih let (ali še kakšno leto mlajša), naredi. Kje so roke? Tukaj! Moshpit? Ni problema! Circle pit? Se že vrtimo! Draga bralka, spoštovani bralec, če se sprašuješ »pa katerega leta smo, 2004?«, nisi edina/edini. To vprašanje se je nekajkrat nostalgično porajalo tudi meni. Niti ne polurni nastop, od katerega mi je v spominu ostal le samonaslovljeni komad, je minil v hipu, že med koncertom in po njem pa sta mi po glavi hodila dva izseka besedil zvezd večera, ki pravita »Thrasha ne moreš ustaut!« in »There's Still Hope*«. Priča smo bili potrditvi, da to drži. DTN se mladost pozna v energičnem, surovem, pristnem nastopu, ne v pomanjkanju koncertne kilometrine. Komaj čakam, da slišim njihov prvi studijski EP in jih ponovno vidim na odru.

Po kratkem predahu so oder zasedli Moshead, tokrat za spremembo ne kot štirje mladeniči. Pred kratkim je band namreč zapustil basist Žiga, v njegove čevlje pa je (začasno?) stopila Nika Krmelj (Eruption). Z bobnarjem Robijem sta poskrbela za filigransko natančnost (a ne sterilnost) ritem sekcije, malo manj natančna pa sta bila kitarista, sploh kitarist/vokalist Gregor Lavtar, ki je parkrat kiksnil mimo, a tudi to je čar koncertov. Že po drugem komadu se je omenjeni Gregor na začudenje vseh zahvaljeval publiki in omenjal zadnji komad, a so vseeno do konca zapolnili svoj polurni »slot« in se v njem na hitro sprehodili skozi oba albuma. Sicer malo manj živa kot poprej je publika ubogala tudi Moshead in videli smo »wall of death« v mehki izvedbi.

Setlista Moshead: Retribution, Senile Dance, Mecca, Wonderful Reality, Trial, Storyteller, Game of Knowledge, Evil.

Še ena kratka pavza in čas je bil za nastop banda, ki za razgibavanje vratnih mišic (s krajšo pavzo sredi devetdesetih let) skrbi že od daljnega leta 1987. Zavidljiva starost, ni kaj, a na srečo band na odru ne deluje prav nič starostno. Ravno nasprotno, saj je trenutna postava najbolj dinamična na odru. Pobrskajte po spominu in se spomnite, kako živahen je bil na odru pred desetimi, dvajsetimi leti kitarist Aleš Blaznik. No, tudi jaz se ne spomnim njegovega divjanja, saj je bil včasih statičen kot Dave Mustaine, po prevzemu polovice vokalnih dolžnosti pa deluje kot prerojen. Podobno velja tudi za drugega kitarista/vokalista Klemna Renka. Dinamika, ki jo prinaša njuno menjavanje na vokalu, je »thrash as fuck«! V glavnem, Sarcasm se na srečo starajo kot vino, ne kot mleko. Ker je bil namen dogodka promocija novega albuma, so nastop začeli kar s prvimi tremi komadi s čisto svežega, še vročega izdelka številka osem**. Ta je res tako svež, da sem mu uspel pred soboto prisluhniti le enkrat, pa še to precej površno. Nič hudega, saj so Sarcasm primarno izvrsten koncertni band in tudi tokrat so upravičili svoj sloves. Aleševi nagovori med komadi so bili kratki in večji del kakih osemdeset minut trajajočega nastopa je imela glavno vlogo, tako kot je treba, glasba. Thrash iz leta 2026, thrash iz leta 1987 in vse vmes. No, skoraj vse. Pri tako dolgi karieri vsak najde kak komad, ki bi ga še želel slišati, npr. Thrash Tonight s prvenca Crematory (1989), kar koli z albumov Divja kri (2003), Revolt. (2006) ali Something to Believe In (2011). Tistih dveh komadov iz začetka devetdesetih, roko na srce, nihče ni pričakoval, vseeno pa bi bil koncert lahko dolg vsaj poldrugo uro.

Setlista Sarcasm: New World Order, Rebellion, Hand in Hand, Vitez teme, Pričakovanje, O.C.T., Faceless Mind, Life is Short, Boj za obstoj, The Krüger Story, Payment, There’s Still Hope, Sarcasmatron, Crematory, Road Warriors, Dej mi/Sarcasm.

Sobotni večer je slabim stopetdesetim dušam ponudil tri bande, razvrščene naraščajoče po starosti članov in bogatosti diskografije. Po kakovosti, energiji, vtisu in kakovosti nastopa so bili vsi precej blizu in prav vsi so poskrbeli, da smo se počutili kot kakih dvajset let nazaj, ko je bil v Sloveniji popularen novi val thrasha. Ali prihaja nov revival, bo pokazal čas. Thrasha ne moreš ustaut!


*Pojma nimam, o čem dejansko govori komad There’s Still Hope. Refren je vzet iz konteksta, a primeren za opis občutkov ob nastopu DTN.
**Album je na voljo na CD-ju in vinilu, a sem zaradi časovne stiske po koncertu izpustil obisk mize z merchem.