Tankcrimes Brainsqueeze Festival II

... and now for something completely different ...

Že nekaj tednov je po Zalivu odmeval glas o festivalu Tankcrimes Brainsqueeze, ki se je v klubu Oakland Metro Opera House odvijal pretekli petek in soboto (ter za najbolj željne še v nedeljo v manjšem obsegu v klubu Eli's). Oba večera je nastopalo precej skupin, ki si delijo svoje člane, in so večini bralcev sicer najbolj poznani iz Municipal Waste. Plakat za festival je obljubljal nastope številnih bolj ali manj znanih skupin predvsem iz HC/punk in crossover/thrash scene, ki so se na odru zvrstile v dveh oz. treh dneh.
Od postaje podzemne železnice do kluba, ki je precej odmaknjen od samega centra, me je ločil še približno petnajstminutni sprehod, že ob prihodu pa je bila pred vrati precejšnja gneča obiskovalcev. Omenjeni klub sicer najpogosteje gosti skupine, ki se v Oaklandu ustavijo na turneji, ta vikend pa so se na odru zvrstile skupine, ki sodijo (ali so nekoč sodile) pod okrilje lokalne indie založbe Tankcrimes. Čeprav so krožile govorice, da bo festival razprodan, se to ni zgodilo in bi prostor ta večer zlahka zapolnilo še kakšnih sto ljudi. Prvi nastop prvega večera, ki sem ga uspela ujeti, so bili Iron Reagan. Še isto sekundo, ko so odigrali prvo noto, se je občinstvu “odtrgalo” in začelo je na polno moshati in stage divati, kljub (verjetno ironičnemu) napisu (ali ravno zato), da je stage diving prepovedan.
Naslednji so na oder stopili kalifornijski HC punkerji Final Conflict, med katerimi se je občinstvo malce umirilo, za njimi pa so s skrajšanim setom (zaradi tehničnih težav) nastopili Cannabis Corpse, ki se jim je med nastopom pridružila tudi maskota “weed monster”.
Po odzivu/kaosu, ki je sledil, je večina najbolj nestrpno pričakovala lokalne horror thrash kralje Ghoul, ki prihajajo iz namišljene dežele Creepsilvanije. Njihov koncert je deloval kot pripoved horror zgodbe, kjer je vsak od članov prevzel dodelano in premišljeno vlogo - Digestor, Dissector, Cremator in Fermentor, ki so skupaj s še dvema pomočnikoma polivali umetno kri po občinstvu. V tem je užival predvsem najstniški del publike v prvih vrstah in čeprav sem se poskušala na vsak način izogniti, sem bila krvi deležna tudi sama, česar sem se po nič hudega slutečem srečanju s policijo po prihodu domov šele kasneje zavedla tudi sama. Ghoul igrajo zelo energično in prepričljivo mešanico thrasha, s primesjo death metala, ki po ogledu prepriča tudi “nevernike”. Za enega od članov je bil to zadnji nastop s skupino, ki je koncert zaključila s posvetilom Daveu Brockieju, pred kratkim preminulemu članu skupine Gwar.

Naslednji dan sem svoj obisk pričela z nastopom skupine The Shrine, od katere sem na žalost ujela le zadnjih nekaj pesmi. Igrajo nekakšen stoner/skate rock'n'roll in po videnem vem, da se številni nad njihovim zadnjim nastopom pri nas niso brez razloga navduševali. Tudi drugi dan je bila publika zelo živahna in še bolj številčna, skupina pa je vrhunec nastopa doživela, ko se je kitarist med solažo odločil za stage dive in kar na rokah fanov odigral zadnji komad do konca. Za njimi je bila na vrsti lokalna grindcore skupina Impaled, ki je imela kljub že skoraj grotesknim naslovom pesmi in tematiki precej humorističen (verjetno ne namenoma) povezovalni nastop. Nato je bil čas za HC punk legende Negative Approach, ki so ponovno dodobra razgreli publiko in jo pripravili za osebne favorite večera oz. celotnega festivala - Municipal Waste. Poslušalstvo obeh večerov so vsaj v prvih vrstah sestavljali predvsem najstniki, prepoznavni tudi po križcih na rokah, ki jih na all-age koncertih dobijo, ker so mlajši od 21 let, da se jim ne prodajajo alkoholne pijače (toda brez skrbi, sami brez težav ali skrivanja uporabljajo kakšno drugo prepovedano substanco). Ti so brez posebnih (obupanih) pozivov skupin oba večera skrbeli za konstanten in kaotičen circle pit ter stage diving. Skupina Municipal Waste je trenutno v pripravi novega albuma, zato so se skupinskega nastopa po besedah pevca Tonyja po precej dolgem premoru zelo veselili. Večino pesmi so zaigrali z najbolj znanih albumov The Art of Partying in Hazardous Mutations, zaradi narave festivala in mešane publike pa so svoj običajni repertoar razširili in vključili precej pesmi tudi s svojih bolj crossover začetkov.
Pestro glasbeno in kulturno dogajanje v Zalivu me zaenkrat še ni razočaralo ali pustilo ravnodušne, zato že nestrpno pričakujem nekaj podobnih metalskih dogodkov, o katerih boste tudi bralci Paranoida lahko prebirali v naslednjih nekaj tednih.